Kardinal Sandri o novem življenjepisu Janeza Pavla II.
RIM (sreda, 13. april 2011, RV) – Pretekli ponedeljek so na italijanskem veleposlaništvu
pri Svetem sedežu predstavili življenjepis Janeza Pavla II. Avtor novega in obsežnega
dela je Andrea Riccardi. Na predstavitvi je med drugimi sodeloval kardinal Leonardo
Sandri, prefekt Kongregacije za vzhodne Cerkve. V govoru je dejal, da knjiga ne ponuja
le povzetka življenja, ampak tudi nauka in izbir Janeza Pavla II. Zgodovinski podatki
so tako združeni z objektivno analizo vsakega izmed temeljnih poglavij njegovega nauka
in vodenja, da delo celo nekoliko spominja na enciklopedijski žanr. To pa mu ne odvzema
globine in celotnosti. Avtor dosledno obravnava različne teme in dodaja bogato bibliografijo,
pa tudi prepričanja, ki so v njem dozorela med pogovori s kardinali, škofi, duhovniki
in laiki, ki so spremljali Janeza Pavla II. na njegovi življenjski poti.
Leonardi
Sandri je dodal, da življenjepis opisuje otroštvo, mladost ter skupno bivanje z judovskimi
prijatelji v Wadowicah. V teh obdobjih so temelji kasnejšega delovanja papeža, ki
holokavst obsodi kot žalitev do Boga in človeštva. Papeža, ki roma v Sveto deželo.
In papeža, ki ustanovi nepozabne svetovne dneve mladih. Že v Krakowu je sprejel univerzalizem
in večnarodnost, tako da se kot papež nikdar ni bal zemeljskih oblasti. Do nikogar
ni bil nenaklonjen. Med srečanji je bil poln zaupanja v moč načel in duhovno soočenje.
Knjiga poudarja, kako so mnoge okoliščine njegovega življenja, njegova zanimanja,
dejavnosti, srečanja in študiji dobile svoj izraz med njegovim kasnejšim poslanstvom
Petrovega naslednika. Zdi se, da je preko vseh teh okoliščin Božja roka pripravljala
prihodnost Cerkve in sveta. Tako življenjepis na primer prikazuje škofa, ki razpravlja
in posluša. Po mnenju nekaterih ne zna vladati, zna pa tkati prijateljske vezi, ki
so za mnoge zapečatene z zbližanjem s Cerkvijo in Kristusom. Tako je hkrati prikazan
človek in papež.
V knjigi je poudarjeno tudi srce njegovega sporočila, ki je
povzeto v besedah: »ne bojte se«. Utemeljeno je na dediščini in aktualnosti
mučeništva. Vidno znamenje tega sporočila je atentat leta 1981. Janez Pavel II. je
v nekem govoru šest mesecev pred tem dogodkom izpostavil pripravljenost na preizkušnje,
katerim se ne sme izogniti. Le preko njih se namreč lahko notranje prenovimo. Neizmeren
pa je tudi pomen odpuščanja, prav tako viden ob omenjenem dogodku iz življenja kmalu
blaženega.
Kardinal Sandri je izpostavil še teme, ki govorijo o papeževi diplomatski
ustvarjalnosti, ki je presegla tradicionalne oblike, podpori njegovih sodelavcev,
soočanjem z novimi izzivi po padcu berlinskega zidu in vojni v Iraku ter drugimi tako
imenovanimi globalnimi izzivi ob začetku 3. tisočletja. Omenil je njegova številna
apostolska potovanja in odnos do Italije, ki je postala njegova druga domovina. Dodal
je tudi, da avtor življenjepisa Riccardi na poseben način opisuje odnos s kardinalom
Ratzingerjem, sedanjim papežem Benediktom XVI. Ta odnos je bil poln zaupanja, prijateljstva,
spoštovanja in globokega sodelovanja. Izrednega pomena pa so tudi odnosi z vzhodnimi
Cerkvami, med katerimi nedvomno izstopa katoliška Cerkev v Libanonu. Poleg tega pa
je med temami poudarjeno tudi ekumensko prizadevanje Janeza Pavla II. in njegova želja,
da bi »Cerkev ponovno lahko zadihala z obema polovicama pljuč«. Navsezadnje je Sandri
Riccardijev življenjepis označil kot celostno, natančno in utemeljeno delo, ki omogoča
srečanje s pravim obrazom papeža Janeza Pavla II.