Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja
23. del: Orientalium Ecclesiarum

Stoletja se je poskušalo ''latinizirati'' katoliški Vzhod. Drugi vatikanski koncil pa se je tem prizadevanjem zoperstavil in odločno poudaril, da vsi ljudje na Vzhodu lahko in morajo vedno ohranjati svoje obrede in svojo tradicijo ter da se ne sme vpeljevati sprememb, razen zaradi lastnega razvoja. Dekret o vzhodnih Cerkvah izpostavlja, da so te Cerkve nenadomestljiva dediščina vesoljne Cerkve. Koncil izrazi upanje, da ravno vzhodne Cerkve, ki so v občestvu z rimskih škofom, lahko pospešujejo edinost med vsemi kristjani, predvsem na Vzhodu. Žal je realnost drugačna. Pravoslavne Cerkve na vzhodne katoliške Cerkve pogostokrat ne gledajo kot na most ekumenskega dialoga, ampak ravno nasprotno - kot na trojanskega konja. Dekret Orientalium Ecclesiarum podaja različna konkretna napotila. Eno od teh se nanaša na praznovanje velike noči. Dekret predlaga, da bi naj na določenem geografskem območju ali pri določenem narodu prišlo do soglasja med vzhodnimi in zahodnimi kristjani glede praznovanja velike noči na isto nedeljo. Ta poziv ostaja aktualen tudi danes, kajti še vedno kristjani različnih obredov niso uspeli določiti dan za skupno praznovanje velike noči. Lansko leto je v Rimu potekala škofovska sinoda za katoliško Cerkev na Bližnjem vzhodu, ki predstavlja pomemben del vzhodne tradicije. Kristjani na tem območju so pogosto omejeni v svojem verskem izražanju. Papež Benedikt XVI. je dejal, da je razširitev tega prostora nujna, saj bi se tako vsem pripadnikom različnih verskih skupnosti zagotovila prava svoboda do življenja in izpovedovanja lastne vere. Vse je treba storiti, da se na Bližnjem vzhodu zaustavi izseljevanje kristjanov, ki so deležni različnih vrst diskriminacij.

Audio: