VATIKAN (nedelja, 10. april 2011, RV) – »Mala Terezija ni nikoli nehala
pomagati najpreprostejšim, najmanjšim, najbolj ubogim in trpečim dušam, ki molijo
k njej.« Te besede je papež Benedikt XVI. povedal med sredino splošno avdienco,
ki jo je namenil še eni cerkveni učiteljici, karmeličanski redovnici sv. Tereziji
Deteta Jezusa.
Sv. Terezija Deteta Jezusa – sestra vseh »Biti
redovnica za Terezijo pomeni biti Jezusova nevesta in mati duš,« je dejal papež.
Sredi trpljenja, ko je živela največjo ljubezen v najmanjših stvareh vsakdanjega življenja,
je Terezija izpolnila svoj poklic biti ljubezen v srcu Cerkve. »Z Marijo ob Jezusovem
križu, Terezija živi najbolj junaško vero, kot luč v temi, ki ji preplavlja dušo.«
Veliko preizkušnjo vere živi za zveličanje vseh nevernikov sodobnega sveta, ki jih
imenuje ''bratje'': »Še močneje živi bratsko ljubezen: do sester v svoji skupnosti,
do svojih dveh duhovnih bratov misijonarjev, do duhovnikov in vseh ljudi, predvsem
najbolj oddaljenih. Zares postane ''vsesplošna sestra''. Njena prijetna in
nasmejana ljubezen je izraz globoke radosti, o kateri nam razkriva skrivnost: ''Jezus,
moje veselje je ljubiti tebe!''.«
Škof je odgovoren za edinost v Cerkvi
»Vsak
škof je poklican, da podpira edinost v svoji in v univerzalni Cerkvi. Ta odgovornost
ima še poseben pomen v deželi kot je Indija, kjer se edinost Cerkve odraža v bogati
raznolikosti njenih obredov in tradicije.« Benedikt XVI. je ta teden sprejel sirsko
malabarske škofe iz Indije in jih spodbudil, naj bodo med svojimi duhovniki in verniki
še naprej živ izraz edinosti. Zaželel jim je, da bi njihova srca in apostolska prizadevanja
vodile besede svetega Pavla iz Pisma Rimljanom: »Ljubezen naj bo brez hinavščine.
Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko
ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Drug o drugem imejte isto mišljenje.«
Ljudske
pobožnosti - zaklad Cerkve »Ljudske pobožnosti so velik zaklad
Cerkve,« je izpostavil sveti oče na srečanju s člani Papeške komisije za Latinsko
Ameriko. Ljudem namreč omogočajo izražati svojo vero na pristen način. Ljudske pobožnosti
so nekaj, kar ogreje dušo, bogastvo, katerega je potrebno varovati in spodbujati.
Lahko postanejo kraj srečanja z Jezusom Kristusom, zato v krščanskem življenju nikakor
ne smejo biti obravnavane kot nekaj drugotnega. Benedikt XVI. je še izpostavil, da
je ljudske pobožnosti treba očistiti, ne pa izključiti: »Preko njih je vera vstopila
v srca ljudi, postala del njihovih čustev, navad, njihovega skupnega čutenja
in življenja. Ravno zato so postale velik zaklad Cerkve. Seveda je potrebno
ljudske pobožnosti vedno očiščevati in usmerjati k središču, vendar si zaslužijo našo
ljubezen. Nas same na popolnoma stvaren način delajo za 'Božje ljudstvo'«