Tretja postna pridiga: Ljubezen naj bo brez hinavščine

VATIKAN (petek, 8. april 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. in člani rimske kurije so danes poslušali tretjo postno pridigo, ki je potekala pod naslovom Ljubezen naj bo brez hinavščine (Rim 12,9). Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je v ospredje postavil ljubezen kot dolžnost, predvsem dolžnost ljubiti drugega. »Ne moremo se omejiti samo na sprejemanje ljubezni, ampak jo moramo tudi dajati,« je povedal p. Cantalamessa. Voda, ki nam jo daje Jezus, mora v nas postati izvir vode.

Papeški pridigar je začel z starodavno zapovedjo, ki je zapisana že v Mojzesovi postavi: ''Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!'' in ki jo navaja tudi sam Jezus. Vendar jo Jezus imenuje kot 'svojo' zapoved in kot 'novo' zapoved. Z njim so se namreč spremenili objekt, subjekt in motiv ljubezni do bližnjega. Spremenil se je objekt ljubezni, torej kdo je bližnji, ki ga ljubim. To postane vsak človek, tudi tujec in tudi sovražnik. Spremenil se je subjekt ljubezni bližnjega, torej pomen besede bližnji. To ni več drugi, ampak sem jaz. Z prispodobo o usmiljenem Samarijanu nam Jezus pojasni, da ni treba pasivno čakati, da se bližnji pojavi na moji poti. Bližnji si ti, torej tisti, ki lahko postane bližnji, je poudaril papeški pridigar in dodal, da bližnjega imaš, če sam postaneš komu bližnji. Z Jezusom pa se predvsem spremeni merilo ljubezni do bližnjega. Pred Jezusom je bilo merilo ljubezni ljubezen do samega sebe, torej ljubiti druge kot samega sebe. Vendar pa človek lahko sebe ljubi na napačen način. Jezus da svojo zapoved: ''To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil'' (Jn 15,12). Z Jezusom se iz odnosa dveh oseb – to, kar je drugi storil tebi, ti stori drugemu, preide na odnos med tremi osebami – to, kar je Bog storil tebi, ti stori drugemu.

P. Cantalamessa je v nadaljevanju govoril o lastnostih ljubezni: biti mora iskrena in biti mora dejavna, ljubezen srca in ljubezen rok. V Pismu Rimljanom piše: ''Ljubezen naj bo brez hinavščine. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju'' (Rim 12,9-10). Poziv k ljubezni brez hinavščine je po Cantalamessovih besedah v središču razpave o ljubezni: »To, kar se zahteva od ljubezni, je, da naj bo prava, pristna, brez hinavščine.« Da bi krščanska ljubezen bila pristna, mora prihajati iz notranjosti, iz srca. Kristjan je namreč tisti, ki ljubi z iskrenim srcem, z novim srcem in novim Duhom, ki ga prejme pri krstu. Tako Bog sam ljubi v kristjanu, ki postane kanal Božje ljubezni.

Papeški pridigar je med drugim še izpostavil, da se o ljubezni v Novi zavezi nikoli ne govori na abstrakten in splošen način. V ozadju je namreč vedno zgradba krščanske skupnosti. Prvi kraj udejanjanja ljubezni mora biti Cerkev, skupnost, v kateri kristjan živi, in osebe, s katerimi se vsakodnevno srečuje. »Tako mora biti tudi danes, še posebej v srcu Cerkve, med tistimi, ki delajo v tesnem stiku s papežem,« je še izpostavil p. Cantalamessa.

Audio: