Maria Rita Piccione v meditacijah križevega pota človeška srca vabi k odgovornosti
in solidarnosti
RIM (sreda, 6. april 2011, RV) – Sveti oče je pripravo meditacij za letošnji
križev pot na veliki petek v rimskem Koloseju zaupal redovnici Mariji Riti Piccione.
Vrhovna mati ženskega avguštinskega meniškega reda je v pogovoru za Radio Vatikan
povedala, da je v besedilu želela predvsem poglobiti klic človeškemu srcu, da bi na
tragedije sveta gledal z odgovornostjo in nanje odgovoril s solidarnostjo. V ta namen
je izbrala preprost jezik.
O tem, kako so meditacije nastajale, pa je povedala:
»Zamislila sem si jih kot molitev. Molitev, ki privre iz srca, katerega
se je dotaknila Beseda. In kadar se Beseda dotakne srca, se v njeni luči sreča z Jezusom.
To pa je tisto, kar povzroči izpoved srca in tudi prošnjo k Bogu za
pomoč. Ogrodje vsake postaje je torej molitev, ki se oblikuje v poslušanju,
premišljevanju Besede. Temu sledi izpoved srca in prošnja k Bogu.«
Maria
Rita Piccione je dejala tudi, da je med pisanjem 14 postaj križevega pota pred seboj
imela podobo vsakega človeka in ne le vernikov. »Človeško srce je namreč kot svet
v malem ali kot delavnica, v kateri se odloča o usodi tistega, kar se v svetu zgodi
na veliko bolj prostrani ravni.« V meditacijah se ne nanaša na določene tragedije,
ki se dogajajo po svetu v sedanjem času, ampak želi doumeti njihove korenine. Le-te
pa se skrivajo v človeškem srcu. Ravno zavedanje tega omogoča, da se človek odpre
za odgovornost in solidarnost. Vsakdo je povabljen, da po Kristusovih sledeh hodi
po poti na Golgoto. Ta hoja za Njim je najučinkovitejša pomoč pri rasti in tudi napredovanju
na poti resnice in življenja, ki se križa s potjo slave. Prav to pa je sporočilo upanja
in radosti. »Lahko rečem, da se je pokazalo tudi sporočilo preprostosti in zato
sem hotela povabiti in si želim, da bi pri branju tega besedila lahko sodeloval tudi
otrok. V tej molitvi Cerkve bi dal prostor tudi glasu otroštva, ki je tolikokrat prizadeto,
ranjeno in izkoriščano.«
Letošnji križev pot želi torej predvsem nagovoriti
človeško srce, da bi se na tragedije sveta odzivalo na pravi način. Avtorica besedila
je na koncu pogovora poudarila: »Želim biti preprosto to: posrednica, ki pomaga
Božji besedi, da se dotakne in vstopi v človeško srce, ga odpre resnici sami, odgovornosti
in tudi zavesti, da Bog po Jezusu in Svetem Duhu svojo pomoč nudi vsakemu človeku.«