Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja
22. del: Gravissimum educationis

Vzgojna zavzetost katoliške Cerkve je že od nekdaj zelo prostrana in raznovrstna. Koncil je oblikoval nekaj splošnih načel, ki se nanašajo na vzgojno-izobraževalno področje. V deklaraciji o krščanski vzgoji Gravissimum educationis piše, da vsi ljudje, ne glede na raso in starost, imajo zaradi svojega osebnega dostojanstva neodtuljivo pravico do vzgoje. Prvi in najpomembnejši vzgojitelji so starši. Družina je prva šola. To vzgojno nalogo, ki pripada staršem, mora ščititi in podpirati vsa družba. Starši katoličani so prvi, ki otroke uvedejo v Cerkev in jih vzgajajo v veri. Zato lahko rečemo, da je stanje Cerkve odvisno predvsem od stanja katoliških družin. Koncil jasno pravi, da imajo vsi kristjani pravico do krščanske vzgoje. Zato bi se javno financiranje na področju vzgoje moralo dodeljevati na način, da bi starši lahko svobodno in v skaladu s svojo vestjo izbrali šolo za svoje otroke. Finančno podpiranje katoliških šol ne pomeni koristi za Cerkev, ampak pomeni pravično priznanje pravice družine, da za svoje otroke izbere šolo po lastni želji. Cerkev svojie vzgojno-izobraževalne dejavnosti ne ponuja le katoličanom, ampak tudi nekatoličanom. In to brez kakršnega koli prozelitizma. Drugi vatikanski koncil zatrjuje, da Cerkev postavlja v ospredje tudi tiste katoliške šole, ki jih predvsem na območjih misijonov obiskujejo učenci nekatoličani. Izpostaviti še velja, da se koncilski očetje obračajo tudi na mlade, in jih pozivajo, naj se posvetijo vzgojnim nalogam v tistih območjih, kjer je zaradi pomanjkanja učiteljev ogrožena vzgoja mladih.

Audio: