Sveti oče Benedikt XVI. med molitvijo Angelovega češčenja spomnil na Janeza Pavla II., 'velikega papeža in pričevalca za Kristusa'

VATIKAN (nedelja, 3. april 2011, RV) – Sveti oče Benedikt XVI. je v nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja veliki množici zbrani na trgu sv. Petra razložil ob evangelskem odlomku o sleporojenem, ki ga je Jezus ozdravil, pomen današnje nedelje, ki se imenuje Laetare ali Razveseli se. Po molitvi in blagoslovu je Sveti oče spomnil na včerajšnjo šesto obletnico smrti njegovega dragega predhodnika častitega Janeza Pavla II. Papež je še dejal: »Zaradi bližnje beatifikacije nisem daroval zanj običajne spominske svete maše, sem pa se ga z ljubeznijo spomnil v molitvi, kot mislim, da ste se ga tudi vi. Medtem ko se na poti postnega časa pripravljamo na velikonočne praznike, se z veseljem bližamo tudi dnevu, ko bomo tega velikega papeža in Kristusovega pričevalca častili kot blaženega ter se še bolj izročali njegovi priprošnji.«

Sveti oče je v nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja dejal:
»Pot postnega časa, ki ga živimo, je posebni čas milosti, med katero lahko okušamo dar Gospodove dobrohotnosti do nas. Bogoslužje današnje nedelje, imenovane 'Laetare', nas vabi, da se razveselimo, veselimo, kakor nas k temu poziva vstopni spev: »Veseli se, Jeruzalem in vsi vi, ki ga ljubite. Vriskajte od veselja vsi, ki ste bili žalostni. Obilno se nasitite s tolažbo« (prim. Iz 66, 10-11). V čem je pravi razlog tega veselja? To nam pove današnji evangelij, v katerem Jezus ozdravi sleporojenega. Vprašanje, ki ga Gospod postavi slepemu, ki je spregledal, je višek pripovedi: »Veruješ v Sina človekovega?«(Jn 9,35). Ta človek prepozna znamenje, ki ga je Jezus storil, ter tako preide iz gledanja z očmi na glaedanje z očmi vere: »Verujem, Gospod!« (Jn 9,38). Potrebno je poudariti, kako je ta preprosti in iskren človek, postopoma hodil po poti vere. Najprej je srečal Jezusa kot 'človeka' med drugimi ljudmi, potem ga je imel za 'preroka', na koncu pa so se mu odprle oči, da ga je imel za 'Gospoda'. Ravno nasprotno od vere ozdravljenega sleporojenega, pa je postajalo srce farizejev vedno bolj otrdelo, saj niso hoteli sprejeti čudeža, ker niso hoteli priznati, da je Jezus Mesija. Množica se je sicer ustavila in razpravljala o tem, kaj se je zgodilo, vendar je ostala odmaknjena in nezaiteresirana. Celo starše sleporojenega je premagal strah pred tem, kaj bodo drugi rekli.

In mi, kakšno držo bomo zavzeli do Jezusa? Tudi mi smo se zaradi Adamovega greha rodili slepi, toda v krstni kopeli smo bili razsvetljeni s Kristusovo milostjo. Greh je ranil človeštvo ter ga usmreril proti temini smrti, toda v Kristusu sta zasvetila novost življenja in cilj h kateremu smo poklicani. V njem z močjo Svetega Duha prejmemo moč, da premagamo zlo in delamo dobro. V resnici je krščansko življenje nenehno preoblikovanje po Kristusu, ki je podoba novega človeka, da dospemo do polnega občestva z Bogom. Gospod Jezus je »luč sveta« (Jn 8,12), saj je v Njem zasvetilo razodetje Božjega veličastva (prim. 2Kor 4,6) To se še naprej razodeva v zapleteni drami zgodovine in tako razkriva kakšen je smisel človeškega bivanja. Med obredom krsta je izročitev sveče, ki se jo prižge ob velikonočni sveči, simbolu Vstalega Kristusa, znamenje, ki pomaga, da lažje sprejmemo to, kar se je dogodilo med zakramentom. Ko pustimo, da naše življenje razsvetli Kristusova skrivnost, doživljamo veselje ob tem, da smo bili osvobojeni vsega, kar nam je onemogočalo polno uresničitev. V teh dneh, ko se pripravljamo na veliko noč, poživimo v nas dar, ki smo ga prejeli pri krstu, ta plamen, ki mu večkrat grozi, da bo ugasnil. Poživimo ga z molitvijo in dejavno ljubeznijo do bližnjega.

Devici Mariji, Materi Cerkve zaupajmo pot postnega časa, da bi lahko vsi srečali Kristusa, Odrešenika sveta.«

Audio