»Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!«
Evangelij
o Gospodovem spremenjenju na gori nam pred oči postavi Kristusovo slavo, ki napoveduje
vstajenje in človekovo pobožanstvenje. Krščanska skupnost se začenja zavedati, da
jo Jezus vodi kot apostole Petra, Jakoba in Janeza »na visoko goro, na samo«
(Mt 17,1), da bi v Kristusu, kot otroci v Sinu, znova prejeli dar Božje milosti:
»Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt
17,5). To je povabilo, da bi se oddaljili od hrupa vsakodnevnega življenja in
se potopili v Božjo navzočnost. On nam želi vsak dan posredovati Besedo, ki prodira
v globino našega duha, kjer razlikuje dobro od zla (prim. Heb 4,12) in krepi
voljo do hoje za Gospodom (Benedikt XVI., Poslanica za postni čas 2011).
Gora
– tako Tabor kakor Sinaj – je kraj bližine z Bogom. Je prostor dvignjen nad kraj vsakodnevnega
bivanja, kjer se zadiha čisti zrak stvarstva. Je kraj molitve, kjer je človek pred
Gospodovo navzočnostjo, kakor sta bila Mojzes in Elija, ki sta se pojavila ob spremenjenem
Jezusu ter se pogovarjala z njim o 'izhodu', ki ga čaka v Jeruzalemu, torej o njegovi
veliki noči. Spremenjenje je dogodek molitve. Medtem ko moli, se Jezus potopi v Boga,
se poveže z njim, njegova volja soglaša z voljo Očetove ljubezni in obsije ga luč
ter se tako vidno pokaže resnica njegovega bitja: On je Bog, Luč od Luči. Tudi njegova
oblačila so postala bela in bleščeča. To nakazuje na krst, na bela oblačila, ki jih
oblečejo novokrščenci. Kdor se prerodi v krstu se preobleče v luč ter že v naprej
okuša nebeško bivanje, ki ga knjiga Razodetja opisuje s simbolom belih oblačil (prim.
Raz 7,9.13). Gre torej za to, da je spremenjenje napoved vstajenja, to pa predpostavlja
smrt. Jezus je razodel apostolom svojo slavo, da bodo imeli moč soočiti se s pohujšanjem
križa ter da bodo razumeli, da se le preko mnogih preizkušenj pride v Božje kraljestvo.
Očetov glas, ki se je zaslišal z višav, je Jezusa razodel za njegovega ljubljenega
Sina tako kot med krstom v reki Jordan, s tem da je dodal: »Njega poslušajte«
(Mt 17,5). Da bomo vstopili v večno življenje, je potrebno poslušati Jezusa, hoditi
za njim po poti križa, ter nositi v srcu tako kot On, upanje vstajenja. »Spe salvi«
v upanju smo bili rešeni. Danes lahko rečemo: »Spremenjeni v upanju«.
Obrnimo
se v molitvi na Marijo ter prepoznajmo v njej človeško bitje, ki je bilo notranje
spremenjena s Kristusovo milostjo. Zaupajmo se njenemu vodstvu, da bomo z vero in
velikodušnostjo prehodili pot postnega časa (Benedikt XVI., Angelus 17. februar 2008).