Sporočilo papeža Benedikta XVI. ob 150. obletnici združitve Italije
VATIKAN (sreda, 16. marec 2011, RV) – Danes dopoldne je kardinal Tarcisio Bertone
italijanskemu predsedniku Giorgiu Napolitanu izročil sporočilo papeža Benedikta XVI.
ob 150. obletnici združitve Italije. Sveti oče je ob jutrišnjem prazniku predsedniku
in celemu narodu najprej iskreno voščil. V nadaljevanju pa v sporočilu razmišlja o
vlogi krščanstva in Cerkve v zgodovini italijanske države, ki je na poseben način
povezana s Svetim sedežem. Zapisal je, da politično gibanje za združitev v 19. stoletju
pomeni zaključek dolgega procesa izoblikovanja narodne identitete, pri katerem je
krščanstvo igralo temeljno vlogo. Začelo se je že v srednjem veku, ko so bili kristjani
zelo prisotni na področju izobraževanja, v raznih ustanovah in v umetnosti. Velik
pomen v zgodovini imajo svetniške osebnosti, kot sta Frančišek Asiški ali Katarina
Sienska. Tudi iz kasnejšega obdobja izstopajo pomembne osebnosti. Med njimi so na
primer Antonio Rosmini, Alessandro Manzoni ali sveti Janez Bosko. Veliko katolikov
je prispevalo pri oblikovanju zavesti, kdo so Italijani, in nekateri izmed njih imajo
s svojim naukom in delovanjem delež tudi pri sami združitvi.
Papež je izpostavil
tudi vprašanje, ki je prisotno med italijanskimi katoliki, glede ločevanja med zvestobo
državi in Cerkvi. Poudaril je, da se v povezavi s tem spori v družbi niso nikoli izkazali
za resnične. Javne in cerkvene skupnosti oziroma vera in državljanstvo so zaznamovani
z globokim prijateljstvom, kajti italijanska narodna identiteta je »tako močno ukoreninjena
v katoliški tradiciji, da ta predstavlja najtrdnejšo osnovo dosežene politične enotnosti«.
To potrjuje tudi usmerjenost katoliškega sveta v delovanje, ki je povezano z družbeno
odgovornostjo. Sad tega je solidarna in zelo povezana družba. Tako imenovano »rimsko
vprašanje« se kot tako posebno in zapleteno kaže le zaradi dejstva, da se Sveti sedež
nahaja znotraj Rima in znotraj Italije. To dela to vprašanje pomenljivo tako v narodnem
kot tudi v mednarodnem smislu. Toda bistvenega pomena je, da ima Vatikan popolno svobodo
in samostojnost, kar so 11. februarja leta 1929 potrdili Lateranski sporazumi.
V
nadaljevanju je papež spomnil na katoliški prispevek pri oblikovanju nove ustave leta
1947. V tistem času se je začelo pomenljivo delovanje katolikov v političnem, sindikalnem
in gospodarskem življenju države. Izstopa nekaj svetlih zgledov popolne zvestobe državi
in posvetitve skupnemu dobremu. V letih terorizma je prišlo celo do pričevanja s krvjo.
Sveti oče je na tem mestu z ganjenostjo spomnil na Alda Mora in Vittoria Bacheleta.
V tistem času pa je pomemben tudi prispevek raznih cerkvenih ustanov, ki so spodbujale
temeljne moralne vrednote. Te imajo namreč vidno vlogo v demokratični, pravični in
urejeni družbi. Pomen katolikov pa je tudi v zavzemanju za posebno pozornost do trpečih
in tistih, ki živijo na obrobju. Benedikt XVI. je nato spomnil tudi na papeža Janeza
Pavla II. in njegovo »veliko molitev za Italijo« leta 1994.
Sedanji odnosi
med Cerkvijo in politično skupnostjo temeljijo na dveh načelih: »jasno razlikovanje
med različnimi okolji in sodelovanje«. Drugi vatikanski koncil namreč opominja, da
sta tako Cerkev kot država »v službi osebne in družbene poklicanosti istih človeških
oseb«. Verniki se zavedajo, da lahko s sodelovanjem v javnosti naredijo marsikaj dobrega.
Zavedajo pa se tudi, da od javne družbe veliko prejmejo. Vsakdo, ki si namreč prizadeva
za spodbujanje dobrega na področjih družine, kulture, gospodarstva, narodnega in mednarodnega
družbenega ter političnega življenja, pomaga cerkveni skupnosti pri stvareh, v katerih
je odvisna od zunanjih dejavnikov.
Sporočilo se zaključuje z izrazom hvaležnosti,
da je italijanski narod skozi vso zgodovino gostil sedež Petrovega naslednika, ki
je središče krščanstva. Zaradi tega je nosilo breme in imelo istočasno posebno čast.
Narod, po razrešenem »rimskem vprašanju« pa tudi država, sta se v danih posebnih okoliščinah
vedno odzivala s prijateljsko bližino in Svetemu sedežu pogosto s solidarnostjo pomagala,
da je lahko uresničeval svoje duhovno poslanstvo v Rimu, Italiji in po svetu. Sveti
oče želi, da bi italijanski narod vnaprej vedno vodila luč vere, izvir upanja in zavzemanje
za svobodo, pravičnost in mir.