Papež in člani rimske kurije četrti dan duhovnih vaj: sv. Terezija iz Lisieuxa in
sv. Anzelm
VATIKAN (sreda, 16. marec 2011, RV)– Papež Benedikt XVI. in člani rimske
kurije, ki so od nedelje na postnih duhovnih vajah, so danes nadaljevali premišljevanje
o nauku sv. Terezije iz Lisieuxa. Bosonogi karmeličan p. Francois-Marie Lethel, ki
letos vodi duhovne vaje, je prvi dve meditaciji posvetil svetničini ''mali poti zaupanja
in ljubezni'' kot zanesljivi poti svetosti, usmiljeni Božji ljubezni kot viru neizmernega
upanja ter Terezijini gorečnosti za odrešenje vseh ljudi na svetu, kar je povezano
z njenim odkritjem ''srca Cerkve''. Zadnja današnja meditacija je bila namenjena sv.
Anzelmu iz Aoste, cerkvenemu učitelju iz začetka 12. stoletja. Udeleženci duhovnih
vaj, ki sicer potekajo na temoKristusova luč v srcu Cerkve – Janez Pavel
II. in teologija svetnikov, bodo jutri premišljevali o sv. Tomažu Akvinskem, sv.
Katarini Sienski in sv. Ivani d'Arc.
P. Francois-Marie Lethel je strokovnjak
za teologijo svetnikov. Je profesor papeške teološke fakultete Teresianum in član
Papeške biblične akademije, sicer pa predava tudi na drugih papeških izobraževalnih
ustanovah. Je priznan voditelj duhovnih vaj ter avtor vrste knjig in člankov.
P.
Lethel v enem od svojih člankov z naslovom Svetniki in svetnice, pričevalci Kristusove
ljubezni v posvečenem življenju trdi, da Sveti Duh po veri in ljubezni nikoli
ne neha Cerkvi posredovati globoko spoznanje o Kristusovi skrivnosti in njegovi ljubezni.
Vsi, poklicani k svetosti, smo povabljeni, da smo enakega spoznanja z vsemi svetniki,
z vsem Božjim ljudstvom in predvsem z možmi in ženami, ki jih je Cerkev skozi zgodovino
prepoznala kot svetnike in svetnice. To je velika dediščina teologije, ki so jo živeli
svetniki. Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja zapisal:
»Ljubezen je zares ''srce'' Cerkve, kot je dobro uvidela sv. Terezija iz
Lisieuxa, ki sem jo želel razglasiti za cerkveno učiteljico prav kot izvedenko v umetnosti
ljubezni (scientia amoris).« P. Lethel zatrjuje, da je mlada karmeličanka Terezija
imela o tej umetnosti ljubezni isto spoznanje kot ostali svetniki, kar zapiše tudi
v svojih avtobiografskih spisih: »Vsi svetniki so to razumeli, še posebej
tisti, ki so vesolje napolnili z izžarevanjem evangelijskega nauka. Ali niso vendar
sv. Pavel, Avguštin, Janez od Križa, Tomaž Akvinski, Frančišek, Dominik in mnogi drugi
slavni Božji prijatelji iz molitve zajemali to božjo umetnost, ki navdušuje največje
genije? Nek znanstvenik je dejal: 'Dajte mi ročico, oporno točko, in
premaknil bom svet. To, kar Arhimed ni mogel doseči, ker njegova prošnja ni bila namenjena
Bogu in je bila izrečena zgolj iz materialnega zornega kota, so svetniki dosegli v
vsej svoji polnosti. Vsemogočni jim je dal oporno točko: samega
sebe in edino sebe. Ročico: molitev, ki vžiga plamen ljubezni, in tako
so premaknili svet in tako ga svetniki še vedno premikajo in prihodnji svetniki ga
bodo premikali do konca sveta,« je zapisala sv. Terezija.
Po besedah p.
Lethela so te svetničine besede kot razglas teologije svetnikov. Gre namreč za božjo
učenost, ki so jo vsi še tako različni svetniki črpali iz istega izvira - molitve,
ki vžiga ogenj ljubezni. To je ogenj Svetega Duha, ki so ga prvi učenci prejeli na
binkošti, ko so bili skupaj z Jezusovo materjo Marijo zbrani v molitvi. Po Pavlu in
ostalih apostolih so učitelji te ''umetnosti ljubezni'' Avguštin in drugi cerkveni
očetje, Tomaž Akvinski in ostali cerkveni učitelji srednjega veka, Frančišek Asiški
in Janez od Križa, skupaj z ostalimi mistiki. Sv. Terezija nam s temi, zelo pomembnimi
imeni predstavi 'prizmo' teologije svetnikov, to pomeni medsebojno dopolnjevanje cerkvenih
očetov, cerkvenih učiteljev in mistikov, zatrjuje p. Lethel.