Papež in člani rimske kurije četrti dan duhovnih vaj: sv. Terezija iz Lisieuxa in sv. Anzelm

VATIKAN (sreda, 16. marec 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. in člani rimske kurije, ki so od nedelje na postnih duhovnih vajah, so danes nadaljevali premišljevanje o nauku sv. Terezije iz Lisieuxa. Bosonogi karmeličan p. Francois-Marie Lethel, ki letos vodi duhovne vaje, je prvi dve meditaciji posvetil svetničini ''mali poti zaupanja in ljubezni'' kot zanesljivi poti svetosti, usmiljeni Božji ljubezni kot viru neizmernega upanja ter Terezijini gorečnosti za odrešenje vseh ljudi na svetu, kar je povezano z njenim odkritjem ''srca Cerkve''. Zadnja današnja meditacija je bila namenjena sv. Anzelmu iz Aoste, cerkvenemu učitelju iz začetka 12. stoletja. Udeleženci duhovnih vaj, ki sicer potekajo na temo Kristusova luč v srcu Cerkve – Janez Pavel II. in teologija svetnikov, bodo jutri premišljevali o sv. Tomažu Akvinskem, sv. Katarini Sienski in sv. Ivani d'Arc.

P. Francois-Marie Lethel je strokovnjak za teologijo svetnikov. Je profesor papeške teološke fakultete Teresianum in član Papeške biblične akademije, sicer pa predava tudi na drugih papeških izobraževalnih ustanovah. Je priznan voditelj duhovnih vaj ter avtor vrste knjig in člankov.

P. Lethel v enem od svojih člankov z naslovom Svetniki in svetnice, pričevalci Kristusove ljubezni v posvečenem življenju trdi, da Sveti Duh po veri in ljubezni nikoli ne neha Cerkvi posredovati globoko spoznanje o Kristusovi skrivnosti in njegovi ljubezni. Vsi, poklicani k svetosti, smo povabljeni, da smo enakega spoznanja z vsemi svetniki, z vsem Božjim ljudstvom in predvsem z možmi in ženami, ki jih je Cerkev skozi zgodovino prepoznala kot svetnike in svetnice. To je velika dediščina teologije, ki so jo živeli svetniki. Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja zapisal: »Ljubezen je zares ''srce'' Cerkve, kot je dobro uvidela sv. Terezija iz Lisieuxa, ki sem jo želel razglasiti za cerkveno učiteljico prav kot izvedenko v umetnosti ljubezni (scientia amoris).« P. Lethel zatrjuje, da je mlada karmeličanka Terezija imela o tej umetnosti ljubezni isto spoznanje kot ostali svetniki, kar zapiše tudi v svojih avtobiografskih spisih: »Vsi svetniki so to razumeli, še posebej tisti, ki so vesolje napolnili z izžarevanjem evangelijskega nauka. Ali niso vendar sv. Pavel, Avguštin, Janez od Križa, Tomaž Akvinski, Frančišek, Dominik in mnogi drugi slavni Božji prijatelji iz molitve zajemali to božjo umetnost, ki navdušuje največje genije? Nek znanstvenik je dejal: 'Dajte mi ročico, oporno točko, in premaknil bom svet. To, kar Arhimed ni mogel doseči, ker njegova prošnja ni bila namenjena Bogu in je bila izrečena zgolj iz materialnega zornega kota, so svetniki dosegli v vsej svoji polnosti. Vsemogočni jim je dal oporno točko: samega sebe in edino sebe. Ročico: molitev, ki vžiga plamen ljubezni, in tako so premaknili svet in tako ga svetniki še vedno premikajo in prihodnji svetniki ga bodo premikali do konca sveta,« je zapisala sv. Terezija.

Po besedah p. Lethela so te svetničine besede kot razglas teologije svetnikov. Gre namreč za božjo učenost, ki so jo vsi še tako različni svetniki črpali iz istega izvira - molitve, ki vžiga ogenj ljubezni. To je ogenj Svetega Duha, ki so ga prvi učenci prejeli na binkošti, ko so bili skupaj z Jezusovo materjo Marijo zbrani v molitvi. Po Pavlu in ostalih apostolih so učitelji te ''umetnosti ljubezni'' Avguštin in drugi cerkveni očetje, Tomaž Akvinski in ostali cerkveni učitelji srednjega veka, Frančišek Asiški in Janez od Križa, skupaj z ostalimi mistiki. Sv. Terezija nam s temi, zelo pomembnimi imeni predstavi 'prizmo' teologije svetnikov, to pomeni medsebojno dopolnjevanje cerkvenih očetov, cerkvenih učiteljev in mistikov, zatrjuje p. Lethel.

Audio