Benedikt XVI. italijanskim županom: »Če Gospod ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži«

VATIKAN (sobota, 12. marec 2011, RV) – »Enotnost in raznovrstnost sta dve vrednoti, ki se medsebojno bogatita, če ju obdržimo v pravičnem in vzajemnem ravnovesju.« Tako je papež Benedikt XVI. poudaril v govoru predstavnikom Nacionalnega združenja italijanskih občin. Danes dopoldne je namreč sprejel približno 250 županov. Spregovoril jim je o pomenu načel subsidiarnosti in solidarnosti. Najprej je priklical v spomin podobo, ki izraža izvor občin. To so verniki, ki se zberejo pri nedeljski maši, nato pa se še zadržijo na trgu starega mesta ali pred vaško cerkvijo. Gre za skupnost, ki se srečuje, si izmenjuje mnenja, skupaj praznuje in načrtuje. Potreba bo bivanju v bratski skupnosti je živa tudi danes. Pri tem gre lahko za župnijo ali občino, saj sta obe v središču vseh sodobnih napetosti in trpljenja.

Načeli subsidiarnosti in solidarnosti sta tisti, ki omogočata skladnost v istočasni prisotnosti enotnosti in raznovrstnosti. Obe sta značilni za družbeni nauk Cerkve, katerega tema so resničnosti, ki ne pripadajo le vernikom, temveč jih prepoznavajo vsi. Papež je spomnil na okrožnico Ljubezen v resnici (Caritas in veritate), v kateri je zapisal, da je načelo subsidiarnosti »izraz neodtujljive človekove svobode«. Je namreč »predvsem pomoč človeku prek avtonomije vmesnih teles. Takšno pomoč se ponudi, ko posameznik in družbeni subjekti ne zmorejo več sami. Njen cilj je vedno osamosvajanje, saj je naklonjena svobodi, sodelovanju in prevzemanju odgovornosti. Gre torej za načelo, ki je posebej primerno za vodenje globalizacije in usmerjanje k resničnemu človeškemu razvoju.« »Načelo subsidiarnosti mora biti kar najtesneje povezano z načelom solidarnosti in obratno. Subsidiarnost brez solidarnosti namreč pade v družbeni partikularizem, solidarnost brez subsidiarnosti pa v socialno skrbstvo, ki pomoči potrebnega ponižuje.«

Ti dve načeli je potrebno uveljaviti tudi na ravni občin, in sicer v dvojnem pomenu. V odnosu do javnih, državnih, krajevnih in pokrajinskih potreb ter v odnosu med občinsko oblastjo in področnimi družbenimi organi ter vmesnimi skupinami. Te so namreč lahko povezane z dejavnostmi, ki so za družbo zelo koristne, kot so podpiranje človečnosti in socializacije ter zagovarjanje odrinjenih in tistih, ki potrebujejo pomoč. Med njimi so tudi številne cerkvene ustanove. »V povezavi s tem želim poudariti, da Cerkev ne zahteva posebnih pravic, temveč le, da bi lahko svobodno izvajala svoje poslanstvo. Tako kot zahteva dejansko spoštovanje verske svobode.«

Sveti oče je županom potem poudaril še pomen teme državljanstva. Predstavlja namreč enega izmed temeljnih okvirov za življenje in sobivanje. Danes je pogovor na to temo umeščen v kontekst globalizacije, katero med drugim zaznamuje tudi veliko število priseljencev. Pri soočanju s to resničnostjo je nujno treba znati povezovati solidarnost in spoštovanje zakonov. »To potrebo na poseben način zaznavate vi, ki ste kot krajevni upravitelji najbližji vsakodnevnemu življenju ljudi. Od vas se znotraj javnega služenja za državljane vedno zahteva posebno predanost spodbujanju sodelovanja, solidarnosti in človeškosti. Zgodovina nam je zapustila zgled županov, ki so s svojim slovesom in zavzetostjo zaznamovali življenje skupnosti. Naj se ta tradicija nadaljuje in prinese sadove za dobro države in njenih državljanov. V ta namen vam zagotavljam svojo molitev in vas spodbujam, cenjeni prijatelji, da zaupate v Gospoda, kajti, kot pravi Psalm: 'če Gospod ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži'. (Ps 127,1)«

Audio