Papež duhovnikom rimske škofije: Duhovniki nismo le za določen čas, ampak za vedno
VATIKAN (četrtek, 10. marec 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. se je danes dopoldne
srečal z duhovniki rimske škofije. Gre za tradicionalno srečanje, ki se zgodi vsako
leto ob začetku postnega časa. V nagovoru po prebrani Božji besedi je sveti oče najprej
poudaril pomen duhovniškega poslanstva: »To se mi zdi izredno pomembno: duhovniki
nismo le za določen čas, ampak za vedno, z vso dušo in z vsem našim srcem.
Biti s Kristusom, biti Kristusov poslanec in biti za druge je poslanstvo, ki prodira
v naše bitje in mora vedno bolj prodirati v celoto našega bitja.«
Po zgledu
apostola Pavla, ki v 20. poglavju Apostolskih del pravi: »z vso ponižnostjo sem služil
Gospodu« (Apd 20,19), je sveti oče nato izpostavil ključno vlogo služenja. »Služiti
pomeni ne delati tistega, kar sem si zastavil sam in kar bi bilo zame najbolj prijetno.
Služiti pomeni dovoliti, da mi naložijo Gospodovo breme, Gospodov jarm.« Služiti
tako pomeni ne slediti svojim lastnim izbiram, ampak se dati na razpolago za druge.
Včasih to predpostavlja tudi ne le duhovne naloge. »Vsi, od papeža do župnikovega
namestnika moramo opravljati tudi administrativna in svetna dela: vendar to
naredimo kot služenje, kot del tistega, kar je Gospod naložil Cerkvi. Naredimo, kar
nam naroči Cerkev in kar se od nas pričakuje.« Pri tem je pomembna ponižnost.
In sicer ponižnost, ki ni lažna skromnost, temveč zavest, da je vse, kar naredimo,
Božji dar. Vodilo ne sme biti, kaj bodo mislili ljudje ali pisali časopisi, ampak
le, kaj bo rekel Bog. »To je prava ponižnost: ne se kazati pred ljudmi, temveč
biti pod Božjim pogledom. Ponižno delati za Boga in tako v resnici služiti tudi človeštvu
in ljudem.«
Potem je sveti oče duhovnikom dejal tudi, da je potrebno oznanjati
celotno Božjo voljo in ne le tista področja, ki so posameznikom morda bližja. Za kristjana
namreč ne more biti nič bolj zanimivega in bistvenega kot to, kar od njega želi Gospod.
Hkrati pa krščanstvo ne sme biti predstavljeno kot množica navodil, katerih se je
treba naučiti. Kristusov nauk je namreč preprost in v tem je tudi notranje bogastvo
naše vere. V življenju se je potrebno odločati glede na vprašanje, kaj bi o nečem
dejal Kristus. Usmerjati bi se morali po tej resničnosti, kar bi pomenilo tudi pravo
spreobrnjenje. Ta predpostavlja prenovljen način razmišljanja. Preko spreobrnjenja
se srce in razum povežeta tako, da osebnost združita v srcu, ki je odprto za Boga.
V
nadaljevanju je Benedikt XVI. izpostavil še eno pomembno nalogo, na katero duhovniki
v današnjem času večkrat pozabljajo: poskrbeti morajo tudi sami zase. Ne bi namreč
smeli pozabiti na lastno dušo in svoje duhovno življenje. Za resničen stik z Gospodom
pa je nujna molitev. Duhovniško službo nekdo lahko dobi le po volji Svetega Duha.
Zato kot pastir Cerkve nato gleda z Njegovega stališča in ne glede na svoje osebne
prioritete. To pomeni, da sodi kot Bog in ljubi kot Bog. Papež je nato poudaril še
pripadnost Cerkvi. Gospod je ustvaril Cerkev s svojo krvjo. Tako zelo nas namreč ljubi.
To je resnica v vsakem trenutku in pomaga razumeti, da je Cerkev dar in poklicanost
vanjo je nekaj, česar se je potrebno resnično veseliti.