Papež duhovnikom rimske škofije: Duhovniki nismo le za določen čas, ampak za vedno

VATIKAN (četrtek, 10. marec 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. se je danes dopoldne srečal z duhovniki rimske škofije. Gre za tradicionalno srečanje, ki se zgodi vsako leto ob začetku postnega časa. V nagovoru po prebrani Božji besedi je sveti oče najprej poudaril pomen duhovniškega poslanstva: »To se mi zdi izredno pomembno: duhovniki nismo le za določen čas, ampak za vedno, z vso dušo in z vsem našim srcem. Biti s Kristusom, biti Kristusov poslanec in biti za druge je poslanstvo, ki prodira v naše bitje in mora vedno bolj prodirati v celoto našega bitja.«

Po zgledu apostola Pavla, ki v 20. poglavju Apostolskih del pravi: »z vso ponižnostjo sem služil Gospodu« (Apd 20,19), je sveti oče nato izpostavil ključno vlogo služenja. »Služiti pomeni ne delati tistega, kar sem si zastavil sam in kar bi bilo zame najbolj prijetno. Služiti pomeni dovoliti, da mi naložijo Gospodovo breme, Gospodov jarm.« Služiti tako pomeni ne slediti svojim lastnim izbiram, ampak se dati na razpolago za druge. Včasih to predpostavlja tudi ne le duhovne naloge. »Vsi, od papeža do župnikovega namestnika moramo opravljati tudi administrativna in svetna dela: vendar to naredimo kot služenje, kot del tistega, kar je Gospod naložil Cerkvi. Naredimo, kar nam naroči Cerkev in kar se od nas pričakuje.« Pri tem je pomembna ponižnost. In sicer ponižnost, ki ni lažna skromnost, temveč zavest, da je vse, kar naredimo, Božji dar. Vodilo ne sme biti, kaj bodo mislili ljudje ali pisali časopisi, ampak le, kaj bo rekel Bog. »To je prava ponižnost: ne se kazati pred ljudmi, temveč biti pod Božjim pogledom. Ponižno delati za Boga in tako v resnici služiti tudi človeštvu in ljudem.«

Potem je sveti oče duhovnikom dejal tudi, da je potrebno oznanjati celotno Božjo voljo in ne le tista področja, ki so posameznikom morda bližja. Za kristjana namreč ne more biti nič bolj zanimivega in bistvenega kot to, kar od njega želi Gospod. Hkrati pa krščanstvo ne sme biti predstavljeno kot množica navodil, katerih se je treba naučiti. Kristusov nauk je namreč preprost in v tem je tudi notranje bogastvo naše vere. V življenju se je potrebno odločati glede na vprašanje, kaj bi o nečem dejal Kristus. Usmerjati bi se morali po tej resničnosti, kar bi pomenilo tudi pravo spreobrnjenje. Ta predpostavlja prenovljen način razmišljanja. Preko spreobrnjenja se srce in razum povežeta tako, da osebnost združita v srcu, ki je odprto za Boga.

V nadaljevanju je Benedikt XVI. izpostavil še eno pomembno nalogo, na katero duhovniki v današnjem času večkrat pozabljajo: poskrbeti morajo tudi sami zase. Ne bi namreč smeli pozabiti na lastno dušo in svoje duhovno življenje. Za resničen stik z Gospodom pa je nujna molitev. Duhovniško službo nekdo lahko dobi le po volji Svetega Duha. Zato kot pastir Cerkve nato gleda z Njegovega stališča in ne glede na svoje osebne prioritete. To pomeni, da sodi kot Bog in ljubi kot Bog. Papež je nato poudaril še pripadnost Cerkvi. Gospod je ustvaril Cerkev s svojo krvjo. Tako zelo nas namreč ljubi. To je resnica v vsakem trenutku in pomaga razumeti, da je Cerkev dar in poklicanost vanjo je nekaj, česar se je potrebno resnično veseliti.

Audio: