Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja
18. del: Optatam totius

Duhovniške formacije ni brez tistih, ki se morajo formirati. Ravno zato se koncilski dekret o formaciji duhovnikov začne s trditvijo, da dolžnost spodbujati duhovništvo pripada vsej krščanski skupnosti. Drugi vatikanski koncil tudi izpostavlja, da lahko k temu dajo največji prispevek družine, ki predstavljajo prvo semenišče. Duhovniški poklici se torej rodijo v skupnostih, kjer obstaja živa vera, in niso odvisni od odprave celibata, kot to zatrjujejo nekateri. Koncil oriše pet razsežnosti duhovniške formacije: duhovna, intelektualna, pastoralna, disciplinarana in človeška razsežnost. Poglobitev odnosa z Gospodom bi morala iti vzporedno z naraščajočim človeškim zorenjem. Disciplina semeniščnikov zatorej ne more biti le zunanja, amak mora prispevati k temu, da se v dijakih oblikuje sposobnost zavestnega sprejemanja avtoritete nadrejenih. Intelektualna formacija bi morala bodočim duhovnikom pomagati, da bi v luči razodetja znali najti rešitev na človeške težave ter prenašati večne resnice v nestalne pogoje tega sveta. O formaciji v pastoralnem delu, koncil izpostavlja dva vidika: najprej zakramentalno pastoralo, ki je usmerjena k vernikom, nato pa pristopanje k nevernikom. Za dobro izpolnjevanje teh nalog, duhovnik mora biti dobro poučen o načinu izvajanja in pospeševanja apostolske dejavnosti laikov. Na koncu dekreta najdemo trditev, da se duhovniška formacija ne nanaša samo na semeniščnike, ampak se mora nadaljevati tudi po njihovem posvečenju. Tu je tudi pomembna naloga za laike, ki ne le, da so pod vplivom duhovnikov, ampak tudi sami na njih vplivajo.
Audio