Navarro-Valls o Janezu Pavlu II.: Vera, ki ne postane kultura, je vera, katere se ne živi dobro

VATIKAN (ponedeljek, 7. marec 2011, RV) – »Vera, ki ne postane kultura, je vera, katere se ne živi dobro: te besede Janeza Pavla II. so pogosto v mojih mislih.« Tako je v pogovoru za Radio Vatikan dejal Joaquín Navarro-Valls, nekdanji direktor Tiskovnega urada Svetega sedeža. Ob bližajoči se beatifikaciji je namreč spregovoril o svojih spominih na prejšnjega papeža. Dvajset let je bil eden njegovih najbližjih sodelavcev in priprave na 1. maj, dan, ki že vnaprej obeta nepozabno dogajanje, spremlja s posebno pozornostjo.

Dejal je, da je novico o beatifikaciji sprejel s podobnimi občutki, kot jih je doživljal 2. aprila 2005 zvečer, takoj po smrti Janeza Pavla II. »To so občutki velike hvaležnosti za to osebnost, za tega papeža, ki nam je govoril o Bogu. Seveda ne le meni, ampak celi generaciji, in to na neposreden način. Pomagal nam je spoznati zaklad človeških in krščanskih vrednot, katerih glasnik je papež.« Navarro-Valls je nadaljeval, da se od njegove smrti dalje pogosto obrača na Janeza Pavla II., saj vsakodnevno čuti njegovo prisotnost in ga prosi za pomoč. »Ne pogrešam ga, kajti prej sem bil lahko z njim dve ali tri ure na dan, odvisno od narave dela. Sedaj pa sem lahko v stiku z njim 24 ur na dan.« Na vprašanje, kateri je največji dar Janeza Pavla II. kot človeka in kot vernika, je odgovoril: »Mislim, da je njegova največja dediščina on sam. Kot zgled tistega, kar naj bi kristjan skušal živeti, to je evangelija, ki je bil v njem viden. To je največji dar.«

Vzklik »santo subito« se ponavlja vse od smrti in pogreba naprej. Iz tega je mogoče razbrati, da so ljudje v pokojnem papežu že takrat prepoznavali svetost. »Zakaj tako? Zato ker ima človeško bitje veliko sposobnost, edinstveno in lastno samo človeku. To je sposobnost prepoznati resnico. Vsi smo v življenju Janeza Pavla II. več let lahko gledali skladnost med tistim, kar je govoril, kar je sporočal in kar je živel. Bilo je isto.«

Na koncu pogovora pa je Navarro-Valls izpostavil še eno izmed njegovih posebnih lastnosti: »Med mnogimi vrlinami svetega očeta je bila tudi ta: odlična dobra volja. Bil je oseba z izredno pozitivnim pogledom na bivanje. To seveda ni izviralo le iz njegovih osebnostnih potez. V njem je bilo prepričanje, da smo vsi otroci Boga. In to je gotovost, optimizem, ki je bil pri Janezu Pavlu II. jasen. Predstavljam si ga zdaj, kako se pred Božjim pogledom smehlja še z veliko večjo trdnostjo.«

Audio: