VATIKAN (sobota, 5. marec 2011, RV) – Svet je ta teden pretresla vest o smrti
pakistanskega ministra Šabaza Batija, edinega katoličana v pakistanski vladi, ki se
je zavzemal za ukinitev zakona o bogokletstvu. Temu je svoje razmišljanje namenil
tudi direktor Radia Vatikan, p. Federico Lombardi, v tedenski oddaji Octava Dies.
Oba
sta bila ubita z istim motivom: ker sta nasprotovala zakonu o bogokletstvu, zakonu,
ki je sam po sebi pravo bogokletstvo, saj uporablja Božje ime kot povod za nepravičnost
in smrt. Eden je bil musliman, Salman Taseer, guverner v pakistanski provinci Pandžab,
drugi je bil kristjan, Šabaz Bati, pakistanski minister za manjšine. Oba sta se dobro
zavedala, da tvegata svoje življenje, saj se jima je neposredno grozilo s smrtjo.
In kljub temu nista odstopila od svojega boja za versko svobodo, boja proti
nasilnemu fanatizmu, in za to sta plačala s svojo krvjo. Papež Benedikt XVI. je v
govoru diplomatskemu zboru januarja letos spregovoril tudi o pogumni žrtvi
muslimanskega guvernerja Taseerja. Pred nekaj tedni je Bati povedal: »Molite
zame. Sem človek, ki je zažgal svoje ladje: ne morem in ne želim se vrniti nazaj v
tem prizadevanju. Skrajno se bom boril in se bojeval za zaščito kristjanov
vse do smrti.« Sedaj se njegova podoba že kaže kot junaško pričevanje za vero in pravičnost.
Medtem ko nas ta dva umora napolnjujeta z grozo in tesnobo glede usode pakistanskih
kristjanov, nas hkrati paradoksalno napolnjujeta z upanjem, saj sta musliman in kristjan
prelila kri za isto stvar. Ne gre več samo za vzajemen dialog v skupnem prizadevanju
za dobro ljudi. Iz dialoga v življenju se preide k pričevanju v smrti, za ceno lastne
krvi, da se ime Boga ne bi popačilo v orodje krivice. V spomin na Taseerja in Batija,
v ganjeni hvaležnosti za to, kako sta živela in kako sta umrla, se pravi častilci
Boga še naprej bojujejo za versko svobodo, pravičnost in mir – če je potrebno, tudi
do smrti. Ali je še večja spodbuda za pot proti Assisiju?