Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja
17. del: Christus Dominus

Drugi vatikanski koncil je poleg dekreta o poslanstvu in življenju duhovnikov izdal tudi dekret Christus Dominus, namenjen pastoralni službi škofov.

»Brez škofa ni cerkve,« je dejal sv. Ignacij Antiohijski na začetku 2. stoletja. Eden od sadov drugega vatikanskega koncila je bila tudi okrepitev vloge škofov, ki so »nasledili apostole kot pastirji duš« (št. 2).

Pridiganje evangelija je ena od temeljnih škofovih dolžnosti. Vendar pa oznanjevanje ni nekaj abstraktnega, ampak meri na vse tisto, kar je pomembno za človeško življenje. V dekretu Christus Dominus namreč beremo: »Škofi učijo, kako velika je po nauku Cerkve vrednost človeške osebe, njegove svobode in samega fizičnega življenja; vrednost družine, rojstvo in vzgoja otrok; vrednost civilne družbe z njenimi zakoni; vrednost dela in počitka, umetnosti in tehnike« (št. 12). Ob tem si lahko želimo, da bi škofje vseh lokalnih Cerkva imeli pogum za tako prostran pogled na svoje poslanstvo.

Škofje morajo za izpolnjevanje svojega poslanstva uživati »polno in popolno svobodo in neodvisnost od vsake civilne avtoritete«. Po drugi strani pa morajo škofje uskladiti svoje dejavnosti z dejavnostmi javnih oblasti, kadar gre za spodbujanje pravičnega zakona.

Naslednja naloga škofov je spodbujanje pravilnih odnosov z duhovniki: »Smatrajo jih naj kot sinove in prijatelje in zato so jim naj na razpolago za poslušanje ter naj jih obravnavajo z zaupanjem in dobrohotnostjo.« Škof bi moral imeti čas za svoje duhovnike, da bi oblikoval »eno družino, kjer je škof kot oče« (št. 28).

Na koncu, drugi vatikanski koncil škofe spominja na vrednost vedno večjega sodelovanje med njimi samimi. Eno od oblik takega sodelovanja predstavljajo škofovske konference. Te niso kot neka vodstva, ampak prej kot zbori prijateljev, ki skupaj opravljajo svoje pastoralno poslanstvo.

Audio