Tržaški nadškof Gianpaolo Crepaldi: "Politika ne sme sprejeti verskega relativizma"
RIM (petek, 25. februar 2011, RV) – »Politika ne sme sprejeti verskega
relativizma, ki temelji na javnem priznavanju vseh religij in vseh predpisov vseh
religij,« je za agencijo Zenit zapisal tržaški nadškof Gianpaolo Crepaldi. Pri
tem je poudaril, da politika ne bi smela sprejeti tiste verske predpise, ki vključujejo
telesne amputacije, človeško žrtvovanje, sveto prostitucijo, obvezno izločanje oseb,
zmanjševanje človeške svobode, verski fanatizem, povezovanje med verskim in civilnim
zakonom, nasilje nad dostojanstvom ženske, teroristična dejanja, poligamijo ali podobne
zadeve. »Kadar politika sprejme verski relativizem oziroma misli, da so vsa verstva
enaka in so torej kot ena sama religija, je to zato, ker je že sprejela filozofski
relativizem (oziroma idejo, da ni mogoče spoznati nobene resnice) in moralni relativizem
(oziroma idejo, da ni mogoče spoznati dobro in zlo),« meni nadškof Crepaldi, ki
je med drugim tudi predsednik Komisije Caritas in Veritate pri Svetu evropskih škofovskih
konferenc. Kot primer navaja poligamijo in pravi, da če neko verstvo dovoljuje, da
lahko en moški ima veliko žena, obratno pa ne, pomeni, da verjame, da z lastnim razumom
ni mogoče spoznati enakosti med moškim in žensko. Zaradi tega je verski relativizem
negativen za celotno družbo, saj izhaja iz filozofskega in etičnega relativizma. V
tem smislu lahko migracije v družbo, ki jih sprejema, včasih vnašajo relativizem,
ko se sklicujejo na enakost vseh religij in tako tudi na enakost vseh moralnih sistemov.
Verski relativizem oslabi zaupnje razuma v samega sebe in poveča strpnost do verskih
drž, ki so nasprotne z naravnim moralnim zakonom. »V zahodni družbi se politika
mora vedno pogosteje ukvarjati s problemi te vrste,« piše tržaški škof, »Jehove
priče ne želijo transfuzije krvi in raje umrejo, muslimani se želijo poročiti z večimi
ženami, nekatere afriške kulture vztrajajo pri obrezovanju ženskih genitalij, nekatere
skupnosti hočejo, da je ženski obraz v celoti zakrit, po nekaterih običajih in zakonih
ženska ne more pričevati na sodišču in tako naprej.« Politika je vedno pogosteje
pozvana, da se odloča o teh in podobnih primerih. Kako se naj odzove? Ali naj tolerira
vsako vrsto vedenja, upravičenega po verskih motivih? Izenači veljavne zakone za vse
nove zahteve? Oblikuje vzporedne pravne sisteme? »Politika in torej tudi katoličan
v politiki ne bo mogel sprejeti praks in drž, ki so žaljive do dostojanstva osebe,
celovitosti telesa, enakega dostojanstva med moškim in žensko,« izpostavlja škof
Crepaldi. »V teh primerih ne gre za spoštovanje verske svobode, ampak gre za zaščito
človeškega dostojanstva in pravičnosti. Pravica do verske svobode ima vrednost v okviru
dolžnosti, da se išče resnica, in kadar je ta pravica v nasprotju z resnico človeka,
ne more biti povzdignjena na raven javno priznane pravice.« Katoliški politik
mora v sebi ohranjati pomemben vidik: Kaj njegova religija, toraj ravno katolicizem,
daje politični misli? Katoličan politik bi se moral neprestano razvijati v veličini
svoje lastne religije, da bi tako osvetljeval politično misel in bi lahko dejal, da
sama politična misel potrebuje krščanstvo. Na ta način se bo videlo, kako je krščanstvo
zmožno bolje osvetliti politično misel in ji podeliti legitimno avtonomijo. Krščanstvo
lahko bolje osvetli pojem osebe, ki je na Zahodu nastal ravno zahvaljujoč krščanstvu,
bolje lahko pojasni človeške odnose, izhajajoč pri tem iz nauka o Sveti Trojici, in
bolje lahko utemelji človeško bratstvo. »Politična misel je pogostokrat šibka pred
verskim relativizmom, zato ker je izgubila zaupanje vase,« je poudaril škof Crepaldi.
A lahko se tudi vprašamo, katera religija jo je zmožna okrepiti, ji pomagati in preseči
to nezaupanje vase. Vemo, da razum ni sposoben v celoti ohranjati samega sebe in se
pogostokrat približuje nezaupanju v svoje lastne sposobnosti. Katera religija, če
ne krščanstvo, ga je zmožna podpreti in voditi? »Pomembno je, da politik - katoličan
pregleda vse te vidike, sicer bo sam padel v verski in politični relativizem. Odkril
bo, kako pomembno je krščanstvo za politično misel, in zatorej za javno življenje,
in spoštujoč laičnost politike, ki je v službi vseh, bo odprl prostor za krščansko
religijo, jo smatral za svojega najboljšega sogovornika, da bi tako lažje videl skupno
dobro in služil človeku,« je zapisal škof Crepaldi in dodal, da politik - katoličan
vé, da kadar politika zavije na stranpot, ji na pomoč lahko pride religija.