Benedikt XVI. današnjo katehezo posvetil sv. Robertu Bellarminu

VATIKAN (sreda, 23. februar 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je današnjo katehezo med splošno avdienco posvetil sv. Robertu Bellarminu, cerkvenemu učitelju iz 16. stoletja. Kot je dejal sveti oče, nas sv. Bellarmin spomninja na obdobje ločitev v zahodnem krščanstvu, ko je velika politična in verska kriza povzročila, da so se od apostolskega sedeža ločili celotni narodi. Sv. Bellarmin je v tem času zelo jasno in z lastnim zgledom učil, da »ne more biti resnične reforme Cerkve, če ni prej naše osebne reforme in spreobrnjenja našega srca«.

Robert Bellarmin se je rodil leta 1542 v italijanskem kraju Montepulciano blizu Sienne. Po vstopu v Družbo Jezusovo je leta 1570 prejel duhovniško posvečenje. Najprej je nekaj let poučeval teologijo, nato pa bil poklican v Rim kot profesor rimskega kolegija, kjer mu je bila zaupana katedra za apologetiko. Sad tega odbobja je njegovo delo Kontroverzije. Papež Klemen VIII. ga je imenoval za papeškega teologa, svetovalca inkvizicije in rektorja Kolegija penitencierjev Petrove bazilike. Proti koncu 16. stoletja je izšel njegov katekizem z naslovom Krščanski nauk. Leta 1599 je postal kardinal in tri leta zatem pa nadškof, ko se izkaže kot goreč pridigar. Udeležil se je tudi dveh konklav, na katerima sta bila izvoljena papeža Leon XI. in Pavel V., ter bil član različnih kongregacij. Umrl je v Rimu leta 1621.

Papež Benedikt XVI. je izpostavil zelo pomembno vlogo sv. Bellarmina v Cerkvi na prehodu iz 16. v 17. stoletje. »Njegovo delo Kontroverzije še vedno veljajo za oporno točko katoliške ekleziologije glede vprašanj o razodetju, naravi Cerkve, zakramentih in teološki antropologiji,« je dejal papež. Sv. Bellarmin je v njih izpostavil institucionalni vidik Cerkve, a hkrati tudi razjasnil nevidne vidike Cerkve kot mističnega telesa, jih ponazoril z analogijo telesa in duše ter opisal odnos med notranjim bogastvom Cerkve in zunanjimi vidki, ki jo delajo zaznavno. »V tem izjemnem delu, ki skuša sistematizirati različne teološke kontroverzije tistega časa,« je dejal papež, »se v soočanju z idejami reformacije izogne vsakemu polemičnemu in agresivnemu stališču ter uporabi utemeljene argumente iz Cerkvenega izročila in tako na jasen in učinkovit način ponazori katoliški nauk.«

Papež je izpostavil, da se dediščina sv. Bellarmina kaže v načinu, s katerim je izvrševal svoje delo. Kljub napornim vodstvenim dolžnostim, si je vsakodnevno prizadeval za svetost, in sicer tako, da je ostajal zvest zahtevam svojega redovnega, duhovniškega in škofovskega stanu. »Iz te zvestobe izvira njegova zavzetost za pridiganje,« je dejal papež. Kot duhovnik in škof je bil predvsem dušni pastir, ki je čutil dolžnost vztrajnega pridiganja, o čemer priča na stotine ohranjenih pridig. Njegovo pridiganje in njegove kateheze odražajo tisto bistveno lastnost, ki jo je prejel od ignacijanske vzgoje, ki dušo v celoti usmerja k Jezusu. Benedikt XVI. je izpostavil osrednje mesto Kristusovega nauka, ki se jasno kaže v Bellarminovih besedilih. »Sv. Bellarmin tako ponuja način molitve, ki je središče vsake dejavnosti: to je molitev, ki posluša Gospodovo besedo, ki je potešena v kontemplaciji veličine, ki se ne umika vase, ampak je srečna v izročitvi Bogu,« je povedal papež in pri tem izpostavil pomembno značilnost Bellarminove duhovnosti, namreč »živo in osebno zaznavanje neizmerne Božje dobrote«, zaradi česar se je Bellarmin zares čutil ljubljeni Božji sin in kar je bilo zanj »izvir velikega veselja, da se je z vedrino in preprostostjo zbral v molitvi in kontemplaciji Boga«. Papež je med drugim spomnil na Bellarminovo knjigo Umetnost dobrega umiranja, v kateri pravi, da je merilo dobrega življenja in tudi dobre smrti pogosta in resna meditacija, ki mora pri lastnih dejanjih in načinu življenja upoštevati Boga, ter ne kopičiti bogastvo na zemlji, ampak živeti preprosto in z ljubeznijo, ter kopičiti bogastvo v nebesih. V knjig Krik golobice sv. Bellarmin poziva duhovnike in vernike k osebni in konkretni reformi lastnega življenja ter k sledenju tistega, kar učijo Sveto pismo in svetniki. »Bellarmin zelo jasno in z zgledom lastnega življenja uči, da ne more biti resnične reforme Cerkve, če ni prej naše osebne reforme in spreobrnjenja našega srca,« je dejal Benedikt XVI.

Navedel je tudi besede sv. Bellarmina, ki pravi: »Če si moder, razumi, da si ustvarjen za Božjo slavo in za svoje večno zveličanje. To je tvoj cilj, središče tvoje duše, zaklad tvojega srca.« Kot je dejal papež, gre za besede, ki jih lahko premišljujemo tudi danes. »Spominjajo nas, da je cilj našega življenja Gospod, Bog, ki se je razodel po Jezusu Kristusu, po katerem nas še vedno kliče in nam omogoča občestvo z njim. Spominjajo nas, da je pomembno zaupati v Gospoda, preživeti življenje, ki je zvesto evangeliju, sprejeti in razsvetliti z vero in molitvijo vsako okoliščino in vsako delovanje našega življenja, vedno iztegnjeni v povezanost z Njim,« je še dejal papež.
Audio: