Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja 16. del: Presbyterorum
Ordinis
Med dokumenti drugega vatikanskega koncila je tudi devet dekretov, ki na primer govorijo
o misijonarski dejavnosti Cerkve, apostolatu laikov ali vzhodnih Cerkvah. Eden od
dekretov je posvečen poslanstvu in življenju duhovnikov: Presbyterorum Ordinis, izdan
7. decembra 1965.
Obnove Cerkve ni brez obnove duhovnikov. Ta trditev ni
znamenje klerikalne miselnosti, ampak je resnica, ukoreninjena v samo strukturo Cerkve,
kakršno je hotel Gospod. Drugi vatikanski koncil izpostavlja, da je sam Kristus nekaterim
svojim učencem obljubil, da bodo v moči svojega reda lahko opravljali daritev in odpuščali
grehe. Koncil izpostavlja veliko dostojanstvo duhovniškega reda, a po drugi strani
uči, da duhovniki ne padejo z neba, ampak so izbrani iz ljudstva vernikov in živijo
med drugimi ljudmi kot bratje med brati. Duhovniki se torej morajo zavedati veličine
svojega poklica, ne da bi pri tem poveličevali sami sebe, glede na to, da ne posedujejo
ničesar, kar so prejeli. Kot pravi sv. Avguštin: ''Za vas sem škof, z vami pa sem
kristjan.'' Dekret Presbyterorum Ordinis izpostavlja tri temeljne dolžnosti duhovnikov:
oznanjevanje Božje besede, podeljevanje zakramentov in uresničevanje poslanstva dejavne
ljubezni. Duhovnik ne sme pozabiti, da njegova naloga ni v poučevanju drugih o lastni
učenosti, kot bi želeli nekateri teologi, ampak je v poučevanju Božje besede. A takšen
pouk ne pomeni avtomatično ponavljanje enih in istih formul, marveč vnašanje večnih
evangelijskih resnic v konkretne življenjske okoliščine. Koncil poudarja potrebo po
občestvu v odnosih med škofi, duhovniki in diakoni, med klerom in verniki. To ne pomeni
solidarnosti v prikrivanju težav, ki bi sicer morale biti analizirane in rešene. Drugi
vatikanski koncil izpostavlja tisto občestveno duhovnost, ki duhovnikom omogoča medsebojno
pomoč in skupno prispevanje v dobrobit Cerkve.