Duhovne misli Benedikta XVI. za 7. navadno nedeljo
Iz govora papeža Benedikta XVI. članom papeške biblične komisije ob njihovem letnem
zasedanju.
»Ponovno ste se zbrali, da poglobite zelo pomembno tematiko: odnos
med Svetim pismom in moralo. Gre za tematiko, ki se ne tiče samo vernika, ampak vsake
osebe. Prvoten vzgib vsakega človeka je pravzaprav njegova želja biti srečen in živeti
v polnosti. Dandanes mnogi mislijo, da se to mora uresničiti avtonomno brez kakršnega
koli sklicevanja na Boga ali na njegovo postavo. Nekateri so se v razmišljanju dokopali
do popolne suverenosti razuma in svobode na področju moralnih norm. Te norme sestavljajo
področje čisto človeške etike ter so izraz postave, ki si jo človek avtonomno da samemu
sebi. Zagovorniki te »laične morale« trdijo, da človek kot razumno bitje, ne samo
da lahko, ampak celo da mora sam svobodno odločati o vrednostni sodbi svojega obnašanja.
To
zmotno prepričanje temelji na domnevnem konfliktu med človeško svobodo in vsako obliko
zakonov. V resnici je Stvarnik vpisal v našo bit 'naravni zakon', odsev njegove stvariteljske
ideje v naše srce kot kompas in notranje merilo našega življenja. Ravno zato nam Sveto
pismo, Izročilo in cerkveno učiteljstvo pravijo, da človekova poklicanost in popolna
uresničitev ni v zavračanju Božje postave, temveč življenje po novi postavi, ki je
življenje v milosti Svetega Duha: skupaj z Božjo Besedo in naukom Cerkve se ta odraža
v »veri, ki deluje po ljubezni« (Gal 5,6). In ravno v tem sprejemanju Božje
ljubezni (Deus caritas est!) najde človeška svoboda svojo najvišjo uresničitev. Božja
postava nikakor ne zmanjša, še manj odpravi človekovo svobodo. Nasprotno jo zagotavlja
ter spodbuja, saj, kakor nas spodbuja Katekizem katoliške Cerkve »svoboda doseže svojo
popolnost, kadar je naravnana na Boga, našo blaženost« (KKC 1731). Moralni zakon,
ki ga je Bog postavil v stvarstvo ter ga potrdil v starozaveznem razodetju, ima v
Jezusu svojo dopolnitev in veličino. Jezus Kristus je pot popolnosti, živo poosebljenje
najvišje svobode v popolni pokorščini Božji volji. Jezus ni odpravil izvirni pomen
Dekaloga, ampak ga je dopolnil. Etika, ki ob poslušanju razodetja želi biti tudi pristno
razumska, najde v srečanju z Kristusom, ki nam podarja novo zavezo, svojo popolnost.
Model
pristnega moralnega ravnanja je sama učnovečena Beseda, Jezus Kristus, pri katerem
je njegova volja popolnoma sovpadala z voljo Boga Očeta pri sprejemanju in izvršitvi
njegovega poslanstva: njegova hrana je bila izpolnjevati Očetovo voljo (prim. Jn 4,34).
Kajti On vedno dela to, kar je všeč Očetu in se drži njegove besede (prim. Jn 8,29.55),
govori tisto, kar mu je Oče zapovedal naj reče in oznanja (prim. Jn 12,49). S tem,
ko Jezus razodeva Očeta in njegov način delovanja, istočasno razodeva tudi norme za
pravilno človeško delovanje. To povezavo potrdi z očitnim zgledom, ko ob zaključku
svojega nauka o ljubezni do sovražnikov (prim. Mt 5,43-47) pravi: »Bodite torej popolni,
kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Ta božja popolnost je za nas možna, če
smo tesno povezani s Kristusom, našim Odrešenikom.