Benedikt XVI. v katehezi o sv. Janezu od Križa: »Hoja s Kristusom je luč in moč, ki
nam pomaga nositi naše breme«
VATIKAN (sreda, 16. februar 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je med današnjo
splošno avdienco predstavil sv. Janeza od Križa. Pomembnega španskega mističnega teologa,
duhovnega prijatelja sv. Terezije Jezusove in skupaj z njo reformatorja karmeličanskega
reda, je papež Pij XI. leta 1926 razglasil za cerkvenega učitelja.
Janez se
je leta 1542 rodil v vasici Fontiveros, blizu Avile v stari Kastiliji. Njegovega očeta,
ki je bil plemiškega rodu, je družina razdedinila zaradi nezadovoljstva nad poroko
z Janezovo mamo, ki je prihajala iz preproste družine. Tako se je že v otroštvu srečal
z revščino, ki pa se je še povečala po očetovi prezgodnji smrti. Kasneje so se preselili
v mesto Medino del Campo, kjer je zaradi svojih osebnostih lastnosti dobil mesto bolniškega
strežnika v zasebni bolnišnici. Sprejet je bil v na novo ustanovljeni jezuitski kolegij,
pri osemnajstih letih pa je začel študirati družbene vede, retoriko in klasične jezike.
Po končanem študiju se je odločil slediti notranjemu klicu, ki se je v njem takrat
že jasno izoblikoval in vstopil je v karmeličanski red. V duhovnika je bil posvečen
leta 1567 in ko se je takrat vrnil v domače mesto, se je prvič srečal s sv. Terezijo
Jezusovo. To srečanje je bilo za oba odločilnega pomena. Terezija mu je predstavila
prenove v ženski veji karmeličanskega reda in mu razodela načrte prenove za moško
vejo. Predlagala mu je, da se ji pri teh načrtih pridruži. Mladi duhovnik je bil očaran
nad njenimi zamislimi, ki so bile utemljene v delovanju »za večjo Božjo slavo«. Le
leto dni kasneje sta v vasici Durvela odprla prvo hišo bosonogih karmeličanov. Živeli
so v skladu z duhom prvotnih pravil svojega reda. Ob Janezu, ki je tu prevzel novo
redovno ime, Janez od Križa, so v prvi skupnosti prebivali še trije bratje. Karmeličanska
reforma pa je povzročila tudi nasprotovanje, ki je Janezu prineslo nemalo trpljenja.
Najhuje je bilo, ko so ga ugrabili in za devet mesecev zaprli v umazano ječo samostana
v Toledu. Kljub zunanjemu in tudi moralnemu trpljenju je prav tu nastala njegova slavna
Duhovna pesem. Na koncu življenja pa se je moral soočiti še s težko boleznijo.
Po zglednem, vedrem in potrpežljivem prenašanju hudih bolečin je umrl decembra leta
1591. Za svetnika ga je razglasil papež Benedikt XIII. leta 1726.
»Janez
je cenjen kot eden izmed najpomembnejših lirskih pesnikov v španski književnosti.
Štiri njegova glavna dela so: Vzpon na goro Karmel, Temna noč, Duhovna pesem
in Živi plamen ljubezni.«
»V Duhovni pesmi sv. Janez predstavlja pot
očiščevanja duše, to je postopnega radostnega spoznavanja Boga, dokler duša
ne uspe začutiti, da ljubi Boga z isto ljubeznijo, kot On ljubi njo.« »Živi
plamen ljubezni je v tem pogledu nadaljevanje. V podrobnostih opisuje spremenjeno
stanje združitve z Bogom. Janez pri tem vedno uporablja prispodobo ognja. Ko ogenj
vedno močneje gori in požira les, je vse bolj žareč, dokler ne postane plamen.
Tako Sveti Duh dušo, ki jo med temno nočjo očiščuje in umiva, sčasoma tudi
razsvetli in ogreje, kot da bi bil plamen.« Tudi v delu Vzpon na goro Karmel
sv. Janez od Križa predstavlja duhovno pot očiščevanja duše. Pri tem Karmel simbolično
prikazuje krščansko popolnost. Človeška duša se na tej poti osvobaja vsake navezanosti,
ki bi bila v nasprotju z Božjo voljo. »Očiščevanje, ki mora biti za dosego združitve
z Božjo ljubeznijo popolno, se začenja pri čutnem življenju in nadaljuje pri tistem,
ki se doseže preko treh teoloških kreposti: vere, upanja in ljubezni. Te očiščujejo
namene, spomin in voljo.« Pesnitev Temna noč pa opisuje pasivni vidik očiščevanja
duše. Zgolj s človeškim trudom namreč ni mogoče doseči ničesar. Šele Božji poseg lahko
izkorenini najgloblje slabe navade in omogoči združitev z Božjo ljubeznijo. »Sv.
Janez to očiščevanje označi kot pasivno ravno zato, ker čeprav ga duša sprejme, ga
uresniči šele skrivnostno delovanje Svetega Duha, ki kot plamen ognja požre vsako
nečistost. V takem stanju pa je duša podvržena vsem vrstam preizkušenj, kot da bi
se znašla v temni noči.«
S temi besedami o svetnikovih delih je sveti oče
želel izpostaviti najpomembnejše točke globokega nauka sv. Janeza od Križa. Z njihovo
pomočjo nam pot svetosti, h kateri Bog kliče vsakogar, lahko postane bližja. Ta mistični
svetnik je bil prepričan, da preko stvarstva lahko dosežemo Njega, ki je v vsem pustil
svoje sledi. Toda vera je bila podarjena edinole človeku in le on lahko spozna Boga
takega kot je, kot Troedinega. Nič, kar je bilo ustvarjeno, ne more biti zunaj Njega.
Tudi vsaka ljubezen se mora oblikovati po Kristusu. Prav zato pa je očiščevanje nujno,
duša namreč postaja svobodna, brez vsake neurejene navezanosti na stvari. Tako vse
dobi svoje mesto v Bogu, ki je središče in cilj življenja. On je tudi resnični protagonist
očiščevanja. Vse, kar lahko stori človek je, da se da na razpolago in ostane odprt
za Njegovo delovanje.
Na koncu pa ostaja vprašanje, kaj ta svetnik s svojo
visoko mistično teologijo lahko pove nam, običajnim kristjanom, ki živimo v okoliščinah
današnjega življenja. Da bi našli odgovor, ne smemo pozabiti, da življenje sv. Janeza
od Križa ni bilo letanje na mističnih oblakih, ampak je bilo težko življenje. Toda
ravno v najtežjem obdobju je napisal eno svojih najlepših pesnitev. Tako lahko razumemo,
da je hoja s Kristusom luč, moč, ki nam pomaga nositi naše breme. »Če človek v
sebi nosi veliko ljubezen, mu ta ljubezen lahko da krila in tako veliko lažje prenaša
vse nadloge življenja, kajti v sebi nosi veliko luč. In to je vera: biti ljubljen
od Boga in pustiti se ljubiti Bogu po Jezusu Kristusu.«