Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja
15. del: Izjava o verski svobodi Dignitatis humanae

7. decembra 1965 je bila slovesno razglašena Izjava o verski svobodi z naslovom Dignitatis humanae (Dostojanstvo človeške osebe)

Iz nedavnega poročila organizacije Pomoč Cerkvi v stiski je razvidno, da 70% človeštva živi v deželah, kjer je verska svoboda omejena in je v njih še vedno preganjanje zaradi vere. Nadalje je iz poročila razvidno, da je v zadnjih letih na 100 smrtnih žrtev zaradi verske nestrpnosti 75 kristjanov. Tudi v današem času se pogosto dogaja, da je cena za izpovedovanje vere v Jezusa Kristusa biti zaprt, mučen ali ubit. Pogosto pa to vključuje, kakor je rekel Benedikt XVI. v Londonu, »da imajo kristjane za nepomembne, za pavlihe in za znamenje posmeha.«

V takšni situaciji je dobro ponovno prebrati koncilsko izjavo o verski svobodi, ki pravi: »da ima človeška oseba pravico do verske svobode« (VS 2) in natančneje opredeli: »to pravico... je treba v pravni ureditvi družbe tako priznati, da postane sestavni del civilnega prava« (VS 2). Žal pa mnogi politiki pospešujejo versko svobodo bolj na načelni ravni ne pa tudi v resnici.

Versko svobodo moramo gledati z dveh vidikov in sicer kot svoboda od in svoboda za. Koncil namreč izpostavi: »da v verskih rečeh ni dovoljeno nikogar siliti, da bi ravnal zoper svojo vest niti ga ovirati, da ne bi ravnal po svoji vesti« (VS 2). Verska svoboda pa ne more biti omejena samo na zasebno življenje, »saj človekova družbena narava sama zahteva, da človek notranja religiozna dejanja izraža tudi na zunaj... in da svojo vernost izpoveduje tudi na občestven način« (CV 3).

Na družbeni ravni pa verska svoboda med drugim pomeni tudi pravico javno poučevati in izpričevati svojo vero, imenovati lastne verske služabnike, imeti stike z verskimi oblastmi in skupnostmi, ki so drugod po svetu ter zidati verske stavbe. Dandanes se mora Cerkev odzvati na številne situacije, kjer so te pravice kršene.

Audio