Kapucini v državi Burkina Faso

BURKINA FASO (ponedeljek, 14. februar 2011, RV) – Kapucini so v Burkino Faso prispeli leta 1999 iz Indije in od takrat delujejo v škofiji Ouagadougou, ki je tudi prestolnica te zahodno-afriške države. Eden od njih, p. Flobert je le nekaj mesecev zatem umrl za malarijo. Pokopan na ozemlju misijona je postal evangelijsko seme, ki umre, da bi obrodilo sadove. Število krščenih na območju misijona namreč narašča.

Burkina Faso je ena od najrevnejših držav na svetu. A za tamkajšnje prebivalce to ne pomeni mnogo – pomembneje je živeti v državi poštenih ljudi, kar ime države, Burkina Faso, tudi pomeni. Na območju države živi več kot 60 etnij, razdeljenih v štiri velike etnične skupine. Največja med temi so mossi. Uradni državni jezik je francoščina. Poleg tega 90 odstotkov prebivalcev govori še enega od 71 lokalnih jezikov. Od leta 1991 se je začel počasen proces demokratizacije, ki se opira na Cerkev in njeno zavzetost za šolanje zdravstvo, razvoj podeželja, zaposlovanje mladih, avtonomijo žensk in kulturno dejavnost.
Prebivalci Burkine Faso so zelo verni. 40 odstotkov je kristjanov, od teh je 10 odstotkov katoličanov. Polovica prebivalstva je muslimanov, 10 odstotkov pa jih prakticira naravna verstva. Katoliška vera je v državo prišlo v času kolonializma, prva cerkev je bila zgrajena 22. januarja leta 1900 v kraju Koupela. Danes jo sestavlja 13 škofij, tri nadškofije, 800škofijskih duhovnikov in 73 redovnih skupnosti in inštituov. Med njimi so tudi kapucini. »Naučiti se jezik je temeljnega pomena, da lahko vzpostavimo stik z ljudmi in spoznamo kulturo,« zatrjuje p. Rosario. Le na ta način si lahko pridobijo simpatijo ljudi in spoštovanje lokalne hierarhije, ki je kapucinom leta 2004 zaupala župnijo sv. Frančiška Asiškega. Gre za župnijo na periferiji prestolnice Ouagadougou, ki šteje okrog tri tisoč katoličanov različnih etnij. Na začetku so sveto mašo obhajali v koči pokriti z bambusom, ki je prepuščal dež, leta 2006 pa so končno uspeli zgraditi dvorano, pokrito s pločevino. »Življenje v župniji je zelo živo,« pripoveduje p. Rosario. Imajo redna srečanja vernikov, verouk za tisoč otrok in tristo odraslih dvakrat na teden. Posvečajo se srečanjem zakoncev, zborovskemu petju, vajam za recitiranje v gledališču, bibličnim tečajem. In ker vsega ne morejo storiti sami, je v veliko pomoč skupina prostovoljcev. »Zame misijon ni to, kar počnemo, ampak to, kar pričujemo s svojim življenjem kot kapucini, ko oznanjamo evangelij kot je zapovedal sv. Frančišek, ko sodelujemo z lokalno Cerkvijo in pričujemo o karizmi našega reda,« še pravi p. Rosario.

Audio