Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja14. del: Nostra aetate

So vsa verstva enaka? So vsa verstva resnična? Odgovor na ti dve vprašanji je jasen: ne. Ne moremo razumno zagovarjati, da sta trditvi ‘Jezus Kristus je Bog’ in ‘Jezus Kristus ni Bog’ enaki in da na enak način izražata resnico. Katero verstvo je torej pravo?

Drugi vatikanski koncil uči, da je prava vera tista, ki » jo je Bog sam pokazal človeškemu rodu« in »verujemo, da obstaja ta edina prava vera v katoliški in apostolski Cerkvi« (Dignitatis humanae, VS 1). Prav tako v izjavi 'Nostra aetate' koncil zatrjuje, da »katoliška Cerkev, ne zameta ničesar od tistega, kar je v teh verstvih resničnega in svetega, saj neredko odsevajo žarek resnice, ki razsvetljuje vse ljudi« (Nostra aetate N2).

Tako medverski dialog ni v izenačenju vseh verstev, temveč v skupnem iskanju resnice in delovanju za dobro vseh ljudi. Zato dialog ne izključuje naloge Cerkve, da oznanja Kristusa, ki je »pot, resnica in življenje« (N2).

Izjava Nostra aetate se nanaša predvsem na islam in judovstvo. V tretjem poglavju beremo: »Cerkev gleda s spoštovanjem tudi na muslimane, ki častijo edinega Boga« (N 3). To je navedel tudi Benedikt XVI., ko je omenil, da mora biti dialog z islamom »utemeljen na skupnem razumevanju svobode in resnice« (Benedikt XVI. Luč sveta, 9. poglavje).
Glede judovstva koncil spomni, da smo kristjani »duhovno povezani z Abrahamovim rodom« (N 4). Vse izraze antisemitisma moramo odločno obsoditi. Vendar pa vatikanski koncil ne želi skrčiti dialoga z Judi samo na tragedijo holokavsta, zato zatrjuje, da bo prišlo do medsebojnega spoštovanja »s svetopisemskim in teološkim študijem ter bratskimi pogovori« (N 4). Četudi se na medverskih srečanjih ne morejo izogniti politiki, je pa vendarle Bog v središču medverskega dialoga.

Audio