Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Jezusovega darovanja in dan posvečenega življenja
VATIKAN (torek, 1. februar 2011, RV) - Na praznik Jezusovega darovanja v templju
obhajamo eno od skrivnosti iz Jezusovega življenja povezano s predpisom iz Mojzesove
postave, ki je staršem nalagal naj štirideset dni po rojstvu prvorojenca gredo v jeruzalemski
tempelj in darujejo Gospodu svojega sina in hkrati, da se mati obredno očisti (prim.
2 Mz 13,1-2. 11-16; 3Mz 12,1-8). Tudi Marija in Jožef sta opravila ta obred tako,
da sta po postavi darovala dve grlici ali dva goloba. Če beremo globje ta dogodek
razumemo, da je pravzaprav Bog sam predstavil svojega edinorojenega Sina ljudem z
besedami starčka Simeona in prerokinje Ane. Simeon je namreč Jezusa razglasil za »odrešenje«
človeštva, kot »luč« vsem ljudstvom, kot »znamenje« nasprotovanja, »da se razodenejo
misli mnogih src« (prim. Lk 2,29-35).
Na vzhodu so praznik poimenovali Hypapante,
praznik srečanja, saj Simeon in Ana, ki se v templju srečata z Jezusom ter v njem
prepoznata težko pričakovanega Mesija, predstavljata človeštvo, ki se v Cerkvi sreča
s svojim Gospodom. Pozneje, ko se je ta praznik razširil tudi na zahod, pa je v ospredje
prišel simbol luči in s tem procesija s svečkami. Od tu izjaja drugo ime za ta praznik:
Svečnica. To vidno znamenje želi nakazati, da Cerkev v veri sreča Njega, ki je »luč
ljudem«, ga z vero spejme in nato to »luč« z vso zavzetostjo ponese svetu.
Skladno
s tem liturgičnim praznikom je častitljivi Janez Pavel II. od leta 1997 želel, da
se na ta dan po vsej Cerkvi obhaja poseben dan posvečenega življenja, saj je darovanje
Božjega Sina model za vsakega moškega ali žensko, ki posveti svoje življenje Gospodu.
Ta dan ima trojen namen: najprej hvaliti Gospoda in se mu zahvaljevati za dar posvečenega
življenja, drugi namen je prebuditi poznavanje in spoštovanje tega načina življenja
pri vsem Božjem ljudstvu in tretji namen pa je, povabiti vse, ki so posvetili svoje
življenje zaradi evangelija, da bi obhajati čudovita dela, ki jih je v njih storil
Gospod. Ko se vam zahvaljujem redovniki, redovnice ter posvečene osebe, vam izražam
svojo bližino in priznanje za dobro, ki ga s svojim služenjem opravljate Božjemu ljudstvu.