"Da bi dozoreli konkretni načrti za mir v Sveti deželi ..." Pogovor s kustosom
Svete dežele, p. Pizzaballo, ob mednarodnem dnevu prošnje za mir v Sveti deželi
SVETA DEŽELA (ponedeljek, 31. januar 2011, RV) – Želja papeža Benedikta XVI.
je, da bi dozoreli konkretni načrti za mir v Sveti deželi. Tako se je včeraj med molitvijo
Angelovega češčenja spomnil mednarodnega dneva prošnje za mir v Sveti deželi in se
pridružil povabilu latinskega Jeruzalemskega patriarha k molitvi. Tudi v homiliji
ob začetku posebnega zasedanja škofovske sinode za Bližnji vzhod oktobra lani je poudaril,
da je potreben odgovor na Božji klic. Vsak posameznik nosi odgovornost, da doda svoj
prispevek k miru.
Temu papeževemu sporočilu se je včeraj pridružil tudi kustos
Svete dežele, frančiškan Pierbattista Pizzaballa. Dejal je, da se na splošno teži
k temu, da bi odgovornost prepustili le politikom ali posvečenim osebam. Toda predvsem
je na prvem mestu osebna molitev. Ta pomaga, da lahko gledamo z Gospodovim pogledom.
Distanca je namreč nujna, osvobaja nas strasti, ki človeka zaslepijo. Molitev pa nam
prav tako pomaga, da manj sodimo in vedno puščamo odprt prostor možnosti, da se stvari
spreminjajo. Ravno to je lahko prispevek kristjanov: zmožnost odpuščati in sprejemati
tisto, kar se zdi slabotno in nezmožno spremeniti se.
Pater Pizzaballa je spomnil
tudi na versko svobodo. Dostop do prostorov za bogoslužje, do svetih krajev in svobodno
izražanje svoje vere so konkretni elementi, ob katerih se v Sveti deželi preverja
svoboda. Edinost krščanskih Cerkva bi v teh krajih pomenila izreden prispevek v procesu
nastajanja miru. Vidne ločitve med kristjani so namreč velika ovira. Jeruzalem je
srce krščanstva, kjer so korenine vseh krščanskih veroizpovedi in se vsi kristjani
tudi srečujejo ter že stoletja živijo skupaj. In če bi srce delovalo dobro in skladno,
bi to globoko občutile vse krščanske Cerkve po svetu.
Na poti k miru so posvečene
osebe, javno mnenje in molitev zagotovo odločilnega pomena za življenje na ravni zavesti,
kar pa mora biti konkretizirano, je naloga politike. Kar se na Bližnjem vzhodu in
na severu Afrike dogaja v zadnjem obdobju je zaskrbljujoče. Gre za pobude, ki še pred
nekaj meseci niso bile predstavljive, zdaj pa so jasno izražene navzven z nasilnimi
dejanji. Ne moremo vedeti, kako se bo končalo. Lahko pa upamo, da se nasilje ne bo
razširilo in da ti dogodki vodijo k večjemu spoštovanju verskih manjšin na tem področju.