Duhovne misli Benedikta XVI. za četrto navadno nedeljo
Jezus pravi: »Blagor ubogim v duhu, blagor žalostnim, blagor krotkim, blagor lačnim
in žejnim pravičnosti, blagor usmiljenim, blagor čistim v srcu, blagor tistim, ki
delajo za mir, blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani (prim. Mt 5,3-10).
Pravzaprav je samo On, Jezus, resnično blažen,. On je pravzaprav resnično ubog v duhu,
žalosten, krotak, lačen pravičnosti, usmiljen, čist v srcu, delavec za mir; On je
preganjan zaradi pravičnosti. Blagri nam predstavijo Jezusovo duhovno podobo in tako
izrazijo njegovo skrivnost, skrivnost smrti in vstajenja, trpljenja in veselje vstajenja.
Ta skrivnost, ki je resnična skrivnost blaženosti, nas vabi k hoji za Jezusom in skupaj
z njim naproti tej skrivnosti. Če sprejmemo njegov predlog in gremo za njim, vsak
v svojih okoliščinah, postanemo deležni njegove blaženosti. Z njim nemogoče postane
mogoče tako, da celo kamela gre lahko skozi šivankino uho (prim. Mr 10,25). Z njegovo
pomočjo in samo z njegovo pomočjo lahko postanemo popolni, kakor je popoln nebeški
Oče (prim. Mt 5,48) (Benedikt XVI., homilija, 1. november 2006).
V središču
poslanstva Jezusa Kristusa in s tem tudi nas kristjanov, je oznanjevanje Božjega kraljestva.
To oznanjevanje v Kristusovem imenu pa pomeni za Cerkev, duhovnike, redovnike, redovnice,
kakor tudi vse krščene, da se je potrebno zavzeti biti v svetu njegove priče. Božje
kraljestvo je pravzaprav Bog sam, ki postane med nami navzoč in po nas kraljuje.
Božje kraljestvo se ustarja takrat, ko Bog živi v nas in ko mi Boga prinašamo v svet.
Sveti
Matej nam v svoji verziji blagrov razloži, da materialna revščina sama po sebi še
ne zagotavlja, da je nekdo blizu Bogu, saj je lahko srce zakrkrnjeno in polno poželenja
po bogastvu. Nam pa Matej, kakor tudi vse Sveto pismo, da razumeti, da je Bog v vsakem
primeru na poseben način blizu revežem. Tako postane jasno: kristjan vidi v revežu
Kristusa, ki ga pričakuje in čaka, da se mu kristjan posveti. Kdor hoče korenito hoditi
za Kristusom, se mora odpovedati materialnim dobrinam. Živeti to uboštvo pa pomeni
izhajajoč iz Kristusa postati notranje svoboden za bližnjega. Za vse kristjane, predvsem
pa za nas duhovnike, redovnike in redovnice, tako za posameznike kakor za skupnosti,
mora biti vprašanje uboštva in revežev vedno znova predmet resnega spraševanja vesti.
Ravno za naše razmere, ko nam ni nič hudega, ko nam nič ne manjka, menim, da moramo
še posebej razmisliti, kako iskreno živeti to poklicanost.