Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja
12. del: Inter mirifica

Federico Fellini je nekoč dejal: ''Ko je nastal kino, ga je Cerkev smatrala za hudičevo delo, in ko je Cerkev končno odkrila, da je kino lahko tudi nekaj dobrega, se je ta že spremenil v hudičevo delo.'' Drugi vatikanski koncil ni naredil te napake in je v odloku o sredstvih družbenega obveščanja Inter mirifica zapisal: Cerkev priznava, da če so te naprave pravilno uporabljene, lahko človeštvu nudijo velike prednosti. Cerkev pa se tudi zaveda, da lahko človek z njimi deluje proti Svarnikovim načrtom in jih usmeri v lasten propad. Koncil izpostavlja potrebo po pravilni uporabi množičnih medijev, predvsem glede dveh spornih vprašanj. Prvo se nanaša na iskanje in razširjanje informacij. Informacija bi morala ne le biti skladna z resničnimi dejstvi, ampak tudi spoštovati človekove pravice in dostojanstvo. Danes, ko se zato, da bi se pritegnila pozornost javnosti, iščejo predvsem senzacionalne novice, je prav spomniti na trditev drugega vatikanskega koncila, da vsako znanje ne koristi in da je ljubezen ustvarjalna. Vendar pa to ne pomeni, da naj množični mediji ne bi več izvajali družbene kontrole. Drugo vprašanje se nanaša na odnose med pravicami umetnosti in normami moralnega zakona. Odlok Inter mirifica zatrjuje, da je primat objektivnega moralnega reda nad vsemi različnimi človeškimi dejavnostmi, vključno z umetnostjo. Ni res, da se mora tistim, ki se posvečajo umetnosti, dovoliti več. Z zanemarjanjem etične razsežnosti se lahko ustvarijo samo tako imenovane instalacije, ki se brez prave globine omejijo le na provokacijo. Zahteva drugega vatikanskega koncila, da je treba vzgojiti duhovnike, posvečene osebe in laike, ki bodo s potrebno kompetenco znali strokovno in moralno uporabljati komunikacijska sredstva, je danes nujna bolj kot kdaj koli prej.

Audio: