Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja 12. del: Inter mirifica
Federico Fellini je nekoč dejal: ''Ko je nastal kino, ga je Cerkev smatrala za hudičevo
delo, in ko je Cerkev končno odkrila, da je kino lahko tudi nekaj dobrega, se je ta
že spremenil v hudičevo delo.'' Drugi vatikanski koncil ni naredil te napake in je
v odloku o sredstvih družbenega obveščanja Inter mirifica zapisal: Cerkev priznava,
da če so te naprave pravilno uporabljene, lahko človeštvu nudijo velike prednosti.
Cerkev pa se tudi zaveda, da lahko človek z njimi deluje proti Svarnikovim načrtom
in jih usmeri v lasten propad. Koncil izpostavlja potrebo po pravilni uporabi množičnih
medijev, predvsem glede dveh spornih vprašanj. Prvo se nanaša na iskanje in razširjanje
informacij. Informacija bi morala ne le biti skladna z resničnimi dejstvi, ampak tudi
spoštovati človekove pravice in dostojanstvo. Danes, ko se zato, da bi se pritegnila
pozornost javnosti, iščejo predvsem senzacionalne novice, je prav spomniti na trditev
drugega vatikanskega koncila, da vsako znanje ne koristi in da je ljubezen ustvarjalna.
Vendar pa to ne pomeni, da naj množični mediji ne bi več izvajali družbene kontrole.
Drugo vprašanje se nanaša na odnose med pravicami umetnosti in normami moralnega zakona.
Odlok Inter mirifica zatrjuje, da je primat objektivnega moralnega reda nad
vsemi različnimi človeškimi dejavnostmi, vključno z umetnostjo. Ni res, da se mora
tistim, ki se posvečajo umetnosti, dovoliti več. Z zanemarjanjem etične razsežnosti
se lahko ustvarijo samo tako imenovane instalacije, ki se brez prave globine omejijo
le na provokacijo. Zahteva drugega vatikanskega koncila, da je treba vzgojiti duhovnike,
posvečene osebe in laike, ki bodo s potrebno kompetenco znali strokovno in moralno
uporabljati komunikacijska sredstva, je danes nujna bolj kot kdaj koli prej.