Cerkev danes obhaja praznik svetega Hilarija iz Poitiersa
VATIKAN (četrtek, 13. januar 2011, RV) – Cerkev danes obhaja praznik svetega
Hilarija iz Poitiersa, francoskega škofa iz 4. stoletja, ki je svoje življenje posvetil
obrambi vere v božanskost Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Boga Očeta, iz katerega
izhaja od vekomaj. Svetemu Hilariju je sveti oče Benedikt XVI. posvetil katehezo na
splošni avdienci 10. oktobra leta 2007, ko je med drugim izpostavil Hilarijevo prepričanje,
da je Božji Sin popolnoma Bog brez kakršne koli pomanjkljivosti ali pomanjšanja. On,
ki prihaja iz popolnega, je popolni, kajti tisti, ki ima vse, mu je dal vse. Samo
v Kristusu, Božjem Sinu, človeštvo pride do odrešenja, je poudarjal sveti Hilarij.
Kot je oktobra leta 2007 pojasnil papež, je izhodišče Hilarijeve teološke misli bila
krstna veroizpoved, pri kateri se izpoveduje vera v vse tri osebe svete trojice, poudarjal
pa je tudi, kako Bog ne zna drugega kot ljubiti. V svojem delu De Trinitate ali O
sveti trojici je zapisal: »Bog ne zna drugega kot ljubiti, ne zna drugega kot biti
Oče. In kdo ljubi, ni zavisten, in kdor je Oče, je Oče v vsem svoji celoti. To ime
ne priznava kompromisov, recimo, da bi Bog bil oče le v določenih vidikih, v drugih
pa ne.«
Hilarij se je rodil okrog leta 310, krščen je bil okrog leta 345, v
škofa pa je bil posvečen leta 353 ali leta 354. Leta 356 je bil obsojen na izgnanstvo
v Frigijo, današnjo Turčijo, ker se je zoperstavil odločitvam sinode arijanskih škofov,
ki so v mestu Beziers želeli širiti arianizem, nepriznavajoč božjo naravo Jezusa Kristusa.
S svojimi stališči je sprožil veliko politično in teološko razpravo, ki ji arianisti
niso bili kos, zato so ga izgnali v tujino. Tu si je vztrajno prizadeval za vzpostavitev
edinosti v Cerkvi, in sicer na osnovi prave vere, kot jo je opredelil koncil v Niceji
leta 325. Njegovo najpomembnejše delo z naslovom O sveti trojici je posvečeno prav
tej tematiki, Hilarij pa v njem govori tudi o svoji osebni poti spoznavanja Boga.
Sveti škof je ves čas trdno vztrajal, da imata Oče in Sin enako naravo, a kljub temu
je v soočanju s tistimi, ki so trdili, da je Sin le podoben Očetu, pokazal spravljiv
duh. Papež Benedikt XVI. je oktobra leta 2007 izpostavil prav to Hilarijevo kakovost:
duh sprave, ki si prizadeva razumeti drugače misleče ter jim z veliko teološko modrostjo
pomaga dospeti do polne vere v resnično božanskost Gospoda Jezusa Kristusa. Okrog
leta 360 se je sveti Hilarij iz Frigije vrnil v svojo škofijo v Poitiersu, njegov
nauk in vpliv pa sta daleč presegala meje njegove škofije. Uspel je zajeziti širjenje
arianizma ter mnogim utrditi vero, ko jim je razložil, da je Kristus naš Odrešenik
prav zato, ker je pravi Bog in pravi človek. Hilarij je bil zelo dejaven v dušnem
pastirstvu, veliko pa je tudi pisal. Poleg njegovega osrednjega dela O sveti trojici
sta znani še Razprava o psalmih in Razprava o skrivnostih ali zakramentih. Sveti Hilarij,
ki je umrl leta 367, je vernike tudi vselej opominjal, da sta vera in zvestoba Bogu
velik dar, za katera mora kristjan vedno znova prositi.