Papež med današnjo splošno avdienco o sv. Katarini Genovski: Bolj ko ljubimo Boga,
bolj ljubimo bližnjega
VATIKAN (sreda, 12. januar 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je med današnjo
splošno avdienco v Avli Pavla VI. v Vatikanu govoril o sv. Katarini Genovski, mistikinji
iz 15. stoletja, znani predvsem po svojem pojmovanju vic. »Sveta Katarina nas s
svojim življenjem uči,« je dejal papež, »da koliko bolj ljubimo Boga
in preko molitve vstopimo z njim v zaupen odnos, toliko bolj se on daje spoznati in
naše srce vname s svojo ljubeznijo. Ko piše o vicah, nas svetnica spomni na temeljno
resnico naše vere, ki postane za nas vabilo k molitvi za pokojne, da bi lahko
prispeli do blaženega gledanja Boga v občestvu s svetniki. Ponižna, zvesta in širokosrčna
strežba, ki jo je svetnica vse življenje nudila v bolnišnici Pammatone, je
svetel zgled dejavne ljubezni do vseh in spodbuda predvsem za ženske, ki dajejo pomemben
prispevek družbi in Cerkvi s svojimi dragocenimi deli, obogatenimi s svojo rahločutnostjo
in pozornostjo do najbolj ubogih in potrebnih,« je izpostavil sveti oče. Katarina
se je rodila v Genovi leta 1447. Pri 16. letih se je poročila z Julijanom Adornom,
vendar njuno zakonsko življenje ni bilo srečno. Katarina je sprva živela posvetno
življenje, a je po desetih letih v srcu čutila praznino in bridkost. Njeno spreobrnjenje
je zaznamovalo doživetje 20. marca 1473. Z namenom, da se spove, je v cerkvi sv. Benedikta
pokleknila pred duhovnika. V tistem trenutku je v srcu začutila rano neizmerne Božje
ljubezni, hkrati pa jasno videla svojo revščino in napake ter Božjo dobroto. To spoznanje
o sebi, o praznem življenju in o Božji dobroti se je je tako dotaknilo, da se je odločila
v celoti spremeniti svoje življenje: ''Nič več sveta, nič več grehov'', je zapisala.
»V tistem trenutku je bila notranje poučena o molitvi in spoznala neizmerno Božjo
ljubezen do sebe, grešnice,« je dejal papež. Za Katarino se je tako začelo
življenje očiščevanja in na tej poti se je vedno bolj približevala Gospodu, vse dokler
ni vstopila v odnos globoke povezanosti z Bogom. Kot je sama zapisala, je bila »njena
duša notranje vodena in poučevana od same sladke Božje ljubezni, ki
ji je dajala vse, kar je potrebovala«.
Kot je dejal papež, je Katarina
nerada govorila o svoji mistični združitvi z Bogom, predvsem zaradi globoke ponižnosti,
ki jo je doživljala ob Gospodovi milosti. »Le upanje, da bi dala čast Njemu
in lahko drugim pomagala na duhovni poti, jo je spodbudilo k pripovedovanju o tem,
kar je sama doživela,« je dejal Benedikt XVI. Pri tem je spomnil na Katarinino
delo v genovski bolnišnici Pammatone in izpostavil, da je kljub globokemu notranjemu
življenju, živela zelo aktivno. Papež je nakazal dve glavni lastnosti njenega življenja:
»na eni strani je to mistična izkušnja, globoka združitev z Bogom,
in na drugi strani pomoč bolnikom, organizacija bolnišnice, služenje bližnjemu,
predvsem najbolj potrebnim in zavrženim. Ta dva pola – Bog in bližnji – popolnoma
napolnjujeta njeno življenje, ki je takorakoč v celoti potekalo za zidovi bolnišnice,«
je poudaril sveti oče. Izpostavil je, da sta ljubezen do Boga in do bližnjega med
seboj povezani. »Dragi prijatelji,« je dejal papež, »nikoli ne smemo pozabiti,
da koliko bolj ljubimo Boga in smo vztrajni v molitvi, toliko bolj uspemo zares ljubiti
tistega, ki je ob nas, ki nam je blizu, kajti v vsaki osebi bomo lahko videli Gospodovo
obličje, ki ljubi brez mej in razlik. Mistika ne ustvarja razdalje do drugega,
ne ustvarja abstraktnega življenja, ampak približuje k drugemu, ker se začne gledati
in delovati z Božjimi očmi in srcem.«
Benedikt XVI. je tudi spregovoril
o Katarininem pojmovanju vic, ki je bila novost tistega časa. Za svetnico vice niso
bile nek kraj, kamor so se duše šle očiščevat: vice »niso zunanji ogenj, ampak
notranji«. Svetnica je od spreobrnjenja naprej v sebi čutila ogenj, ki je gorel
v njeni notranjosti in ravno to je »ogenj, ki očiščuje, je notranji ogenj vic«,
je dejal papež in dodal: »Tudi mi tako čutimo, kadar smo oddaljeni, ko smo polni
mnogih stvari, da ne moremo videti Boga. Duša se zaveda Božje neizmerne ljubezni in
popolne pravičnosti, in posledično trpi, ker ni na pravi in popoln način odgovorila
na to ljubezen; in ravno ljubezen samega Boga postane plamen, sama ljubezen očiščuje
dušo njenih grehov,« je povedal papež. Dodal je še, da kadar Bog očisti
človeka, ga zveže s tanko zlato nitjo, ki je njegova ljubezen, in ga nato priteguje
k sebi. »Tako človeško srce postane preplavljeno z Božjo ljubeznijo, ki postane
edino vodilo in edino gonilo njegovega življenja,« je še dejal papež.