Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja:
10. del: Gaudium et spes 3

»Oseba lahko doseže resnično in popolno človeškost samo preko kulture.« Iz te trditve v konstituciji Gaudium et spes (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu) postane jasno, da evangelij prihaja do človeka vendo preko kulture. »Evangelizacija obstaja tudi v srečanju s kulturo vsak dobe,« je izpostavil Janez Pavel II. Brez kulture bi vera ostala brez ogordja, izpostavljena sekularizaciji in politizaciji upanja. Zato je drugi vatikanski koncil pudaril, da kdorkoli spodbuja človeško skupnost na kulturni ravni, v skladu z Božjim načrtom, na pomemben način pomaga Cerkveni skupnosti. Vendar pa tudi kultura potrebuje izkušnjo vere. Brez odprtosti k božanskemu namreč kultura postane ezoterika ali pseudokultura, usmerjena le na materialno pridobivanje. Zavedajoč se te nevarnosti, konstituciji Gaudium et spes poudarja: »Kristusov evangelij stalno obnavlja življenje in kulturo padlega človeka. Cerkev na ta način spodbuja in daje svoj prispevek k človeški kulturi.« Žaj je takoj ko drugem vatikanskem koncilu nepričakovano izbruhnila kulturna in potrošniška revolucija, imenovana revolucija generacije '68, ki je vidno spremenila družbeni okvir, v katerem se je odvijal koncil. Nekateri vidiki vala '68 so minili, drugi, kot je spolna svoboda, so postali prevladujoča miselnost. Te spremembe in še manj informacijska revolucija zadnjih desetletij niso okrnili aktualnost sporočila drugega vatikanskega koncila o prepletenosti vere in kulture. Ravno nasprotno: Cerkev mora bolj kot kdaj koli biti prisotna v kulturnem prostoru ter hkrati iskati zaveznike v boju proti razlečnim trendom anti-kulture.
Audio