Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja:
9. del: Gaudium et spes 2

Konstitucija Gaudium et spes je želela izpostaviti, kako je koncil ''razumel prisotnost Cerkvenega delovanja v sodobnem svetu''. Upoštevajoč glavna stičišča med Cerkvijo in družbo, je konstitucija na prvo mesto postavila družino, v kolikor je ''blaginja osebe in človeške ter krščanske družbe tesno povezana s srečnimi razmerami zakonske in družinske skupnosti''.

Danes se mnogo razpravlja o različnih kriznih simptomih v Cerkvi. V tem okviru se najpogosteje zastavljeno vprašanje nanaša na položaj duhovnikov. Očitno je, da kvaliteta pastirjev močno vpliva na kvaliteto krščanske skupnosti. Prav tako je tudi res, da je kriza Cerkve, vključno s pomanjkanjem in šibkostjo duhovniških poklicev, posledica krize katoliške družine.

Na koncilu predstavljene analize, povezane s šibkostjo družine so danes žal še bolj aktualne kot pred 45 leti. Družina kot institucija – beremo v Gaudiam et spes – je zatemnjena z ločitvami, svobodno ljubeznijo, egoizmom in nedopustnimi praksami proti rodnosti ter prav tako z ekonomskimi razmerami, ki v družinsko življenje vnašajo vznemirjenost. Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja zapisal, da kar se tiče družine ''Cerkev ne more popuščati pred pritiski določene kulture, četudi je zelo razširjena in včasih nasilna''.

Koncil vse kristjane poziva k prizadevanju v prid družine ''tako s pričevanjem lastnega življenja kot s skladnim delovanjem, skupaj z ljudmi dobre volje''. Cerkev bolj kot kdajkoli prej potrebuje moške in ženske, ki modro odgovarjajo na ta klic. Družina bi morala postati temeljna perspektiva ekumenizma in dialoga med religijami.

Audio: