Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja:8. del: Gaudium et spes 1

Med neko razpravo o stanju Cerkve mi je eden od sobratov rekel: »Zadostuje evangelij in Gaudium et spes.« Toda v preteklosti sem večkrat slišal mnenje, da je Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu morda preveč optimistična ali morda celo preveč naivna.

Joseph Ratzinger je opomnil, da moramo ob tej konstituciji imeti vedno pred očmi tudi ‘Hojo za Kristusom’, knjižico, ki vsebuje srednjeveško meniško izročilo. Duhovnost solidarnosti s svetom naj bi bila povezana z duhovnostjo ‘bega pred svetom’. »Med tistimi najbolj nujnimi nalogami kristjana je,« zatrjuje Ratzinger, »da si ponovno pridobi sposobnost, upreti se skušnjavam obdajajoče ga kulture tako, da se odpove preveč navdušujoči post koncilski solidarnosti«.

Če beremo Gaudium et spes brez kakšnih ideoloških predsodkov vidimo, da je zelo uravnovešena. Koncilska analiza o stanju človeka v svetu je danes še bolj resnična kot pred 45 leti. Koncilski očetje so zatrdili: »Tako se današnji svet izkazuje istočasno kot močnega in slabotnega, kot sposobnega napraviti to, kar je najboljše in kar je najslabše. Človeku poleg tega prihaja v zavest, da je od njega odvisno ali pravilno usmerja sile, ki jih je sam prebudil in ki ga lahko strejo ali pa mu služijo« (CS 9). Benedikt XVI je pred kratkim z zelo dramatičnim stavkom nakazal možnost, da je danes še slabše: “Naša prihodnjost in usoda našega planeta sta v nevarnosti.” Takšna diagnosa bi težko da ne prebudila v človeškem srcu tistih najglobljih vprašanj.

Da bi odgovoril na podobna vprašanja, je Koncil poudaril, da želi preiskovati, skupaj z ljudmi dobre volje, znamenja časov, da bi na novo izrekel odgovor, ki nam je bil dan v Kristusu – “ki je ključ, središče in cilj vse človeške zgodovine” CS 10).

Audio