Papež Benedikt XVI. o nastanku praznika Kristusovega rojstva

VATIKAN – (četrtek, 23. december 2010, RV) V cerkvenem liturgičnem letu sta v središču dve Kristusovi skrivnosti: skrivnost učlovečenja in skrivnost trpljenja, smrti in vstajenja ali z drugimi besedami Velike noči in Božiča. Zdaj bomo na kratko pogledali drugo središče liturgičnega leta, to je ciklus božičnih praznikov, ki se je razvil malo pozneje na podlagi in odvisno od ustaljenega reda praznovanja Velike noči. Nedelja (Gospodov dan, dan Gospodovega vstajenja) izhaja popolnoma iz krščanstva ter je bila postavljena že od vsega začetka in določa obliko krščanskega bivanja do te mere, da je sv. Ignacij Antiohijski trdil: »Mi ne živimo več glede na soboto, ampak pripadamo nedelji. Že v času nastajanja Nove Zaveze se je pogled kristjanov od velikonočnega dogodka obrnil tudi proti Jezusovemu učlovečenju (inkarnaciji) iz Device Marije. V Janezovem evangeliju je v zaključnem povzetku novozavezne vere, teologija učlovečenja enako pomembna kot velikonočna teologija ali bolje rečeno: teologija učlovečenja in velikonočna teologija nista ena ob drugi, ampak sta dve ključni in neločljivi točki ene vere v Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina in Odrešenika. Križ in vstajenje predpostavljata učlovečenje. Potem ko je učlovečenje dobilo središčno mesto v veri v Kristusa, je jasno, da se je to začelo izražati tudi v liturgičnem obhajanju. Dokončno obliko so prazniki Kristusovega rojstva dobili v tretjem stoletju. Skoraj istočasno se je pojavi praznik Razglašenja 6. januarja na vzhodu in praznik Kristusovega rojstva 25. decembra na zahodu. Praznika imata sicer različna poudarka glede na kulturno okolje v katerem sta nastala, a imata oba isti namen: obhajati rojstvo Kristusa, kot vzhajanje nove Luči, Kristusa, resničnega Sonca zgodovine.

Izhodišče za določitev datuma Kristusovega rojstva pa je presenetljivo 25. marec. Najstarejši vir o tem je Tertulijanov zapis iz drugega stoletja, ki že predpostavlja kot že ustaljeno izročilo, da je Kristus umrl na križu 25. marca. V nekem drugem zapisu pa je po starodavni razlagi 25. marec, datum stvarjenja sveta. Tako so dan Kristusove smrti in dan stvarjenja sveta povezali s Kristusovim spočetjem v telesu Device Marije po delovanju Svetega Duha in začeli obhajati praznik Oznanjenja. Praznik Kristusovega rojstva se je začel oblikovati na zahodu v tretjem stoletju 25. decembra devet mesecev po prazniku Oznanjenja. Tako stare teorije, da je bil 25. december v Rimu določen za praznik kot nasprotovanje kultu Mitre ali celo kot krščanski odgovor na kult nepremagljivega sonca in da so ga spodbujali cesarji, da bi uvedli novo državno religijo, ne moremo sprejeti za verodostojne.

Odločujoča za izbiro 25. decembra je bila povezava med stvarjenjem in križem, med stvarjenjem in Kristusovim spočetjem, datumi, ki izhajajoč iz Jezusove 'ure', kot pravi evangelist Janez, vključujejo tudi vesolje in iz njega vidijo, da že v naprej napoveduje Kristusa, Prvorojenca vsega stvarstva (prim Kol 1,15). Od Prvorojenca vsega stvarstva, ki je vstopil v zgodovino, vesolje dobi pravi pomen. Sedaj je jasno, da zaradi Njega bistvo stvarstva, ki je bistveno ločeno od bistva Boga, ni nekaj tragičnega in absurdnega, kljub pretresom in razdejanjem, ampak ostane nekaj pozitivnega (prim. Joseph Ratzinger, Opera Omnia, Teologia della liturgia, str. 108-111).
Audio