Papež: Hoja proti betlehemski votlini je pot notranje osvoboditve, pot k Bogu, ki nam je blizu

VATIKAN (petek, 17. december 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. je včeraj zvečer v vatikanski baziliki sv. Petra v pripravi na praznik Kristusovega rojstva vodil večernice za rimske študente. V pridigi je spregovoril o poti v Betlehem, ki osvobaja naša srca in nas približuje Bogu.

»Hoja proti betlehemski votlini,« je povedal papež, »je pot notranje osvoboditve, doživetje globoke svobode, kajti spodbudi nas, da stopimo iz sebe in se napotimo proti Bogu, ki nam je postal blizu, ki opogumlja naša srca s svojo navzočnostjo in s svojo zastonjsko ljubeznijo, ki je pred nami in nas spremlja pri naših vsakodnevnih izbirah, ki nam govori v globini srca in v Svetem pismu.« Po papeževih besedah Bog želi vliti poguma v naša življenja, predvsem v trenutkih, ko se počutimo izčrpani in utrujeni in potrebujemo vedrino pri hoji in veselje nad tem, da smo romarji proti večnosti.

Sveti oče je poudaril, da pot, ki vodi v Betlehem, osvobaja naše srce vsake kali nepotrpežljivosti in napačnega pričakovanja, ki se lahko vedno ugnezdi v nas, če pozabimo, da je Bog že prišel, da je že delujoč v naši osebni in družbeni zgodovini, in prosi, da bi bil sprejet. »Bog Abrahama, Izaka in Jakoba se je razodel, pokazal je svoje obličje in si v našem mesu naredil bivališče, v Jezusu, Marijinem sinu – pravem Bogu in pravem človeku – ki ga bomo srečali v betlehemski votlini,« je dejal Benedikt XVI. in nadaljeval, da vrnitev v tisti reven in majhen prostor, ni idealna pot, a je pot, ki smo jo poklicani prehoditi in tako v sedanjosti doživeti Božjo bližino in njegovo delovanje, ki prenavlja in podpira naše življenje. »Krščanska potrpežljivost in vztrajnost,« je povedal sveti oče, »nista sinonima za apatičnost ali vdanost, ampak sta kreposti tistega, ki vé, da lahko in mora graditi, ne na pesku, ampak na skali; kreposti tistega, ki zna spoštovati čase in načine človeškega stanja in se zato izogiba zatemnitvam najglobljih pričakovanj duše z utopičnimi in bežnimi upanji, ki lahko prevarajo.«

 
 »Pojdimo torej tudi mi proti Betlehemu,« je povabil papež Benedikt XVI, »s pogledom uprtim v potrpežljivega in zvestega Boga, ki zna čakati, ki se zna zaustaviti, ki zna spoštovati čase našega življenja. Tisto Dete, ki ga bomo srečali je popolni izraz skrivnosti Božje ljubezni, ki ljubi tako, da daruje življenje, ki ljubi na nesebičen način, ki nas uči ljubiti in ki prosi le, da bi bila ljubljena.« Kot je povedal, je Dete, ki ga bomo našli med Marijo in Jožefom, Logos-Ljubezen, je Beseda, ki lahko našemu življenju da največjo trdnost. Bog nam je namreč odprl zaklad svoje globoke tišine in se nam razodel s svojo Besedo. V Betlehemu se večna sedanjost Boga dotakne našega bežnega časa in ta dobi smer in luč za hojo življenja.

Sicer pa je Benedikt XVI. študentom rimskih univerz dejal, naj z učlovečeno Besedo delijo svojo potrpežljivost pri ''gradnji''. Graditi lastno življenje in graditi družbo po papeževih besedah ni delo, ki se lahko opravlja z raztresenimi in površinskimi mislimi in srci. Zahteva namreč temeljito vzgojno delo in stalno preudarnost, pri čemer je papež izspostavil pomen sinteze med intelektualno formacijo, moralno disciplino in versko vnemo. »V našem času je zaznati potrebo po novi vrsti intelektualcev, ki so sposobni pojasniti družbene in kulturne dinamike in pri tem ponuditi rešitve, ki niso abstraktne, ampak konkretne in realne,« je izpostavil papež in dodal: »Univerza je poklicana k izvrševanju te nenadomestljive vloge in Cerkev je pri tem prepričana in dejavna podpornica.«
 
Audio: