Božična osemdnevnica

Osem dni se bomo pripravljali na božič ob odpevu Kralja, ki prihaja, pridite molimo, ob mislih iz Spe Salvi (Odrešeni v upanju) ter ob vsakodnevnih odpevih, ki jih poje diakon ljubljanske nadškofije Gašper Kočan. Odpevu sledi taizejski spev Magnificat.

1. dan
Kralja, ki prihaja, pridite, molimo.
»V upanju smo bili rešeni,« pravi apostol Pavel Rimljanom in nam (Rim 8,24). »Odrešenje«, zveličanje po krščanski veri ni kratko malo tu. Odrešenje nam je darovano tako, da nam je bilo podarjeno upanje, zanesljivo upanje, s katerim moremo obvladovati svojo sedanjost. Sedanjost, tudi težavno sedanjost, je mogoče živeti in sprejeti, če vodi k nekemu cilju in če moremo biti tega cilja gotovi; če je ta cilj tako velik, da opravičuje napornost poti. Zdaj se takoj vsiljuje vprašanje: kakšno je potemtakem to upanje, ki nam dovoljuje reči, da smo odrešeni po njem in zato, ker obstaja? In za kakšno gotovost gre?
Odpev: O Modrost, ki si izšla iz ust Najvišjega,
ki segaš od kraja do kraja ter krepko in blago vse urejaš:
pridi in uči nas pota razumnosti.
Audio

2. dan
Kralja, ki prihaja, pridite, molimo.
Upanje je v resnici osrednja beseda sveto pisemske vere in sicer tako zelo, da sta besedi vera in upanje na različnih mestih zamenljivi. Tako Pismo Hebrejcem zelo tesno povezuje med seboj »polnost vere« (10,22) in »nespremenljivo izpoved upanja« (10,23). »Upanje« pomeni isto kakor »vera« tudi tedaj, ko prvo Petrovo pismo spodbuja kristjane, naj bodo vselej pripravljeni dati odgovor glede logosa – smisla in bistva – svojega upanja (prim. 3,15).
Odpev: O Gospod in Voditelj Izraelove hiše,
ki si se Mojzesu prikazal v gorečem grmu
in mu dal na Sinaju zapovedi:
pridi in nas reši z odprto roko.
Audio

3. dan
Kralja, ki prihaja, pridite, molimo.
Kako močno je obdaritev z zanesljivim upanjem določala zavest prvih kristjanov, se kaže tudi tam, kjer se krščansko bivanje primerja z življenjem pred vero ali s položajem privržencev drugih verstev. Pavel spominja Efežane na to, kako so bili pred srečanjem s Kristusom »brez upanja in brez Boga na svetu« (Ef 2,12). Pavel seveda ve, da so imeli bogove, da so imeli vero, a njihovi bogovi so postali vprašljivi in iz njihovih protislovnih mitov ni prihajalo nikakršno upanje. Kljub bogovom so bili »brez Boga« in zato v temnem svetu, pred temno prihodnostjo. »In nihil ab nihilo quam cito recidimus« (»Kako hitro iz nič pademo nazaj v nič«), pove neki nagrobni napis tistega časa, v katerem se neolepšano javlja zavest, ki jo ima Pavel v mislih.
Odpev: O korenina Jesejeva, ki si v znamenje ljudstvom
in pred teboj bodo umolknili kralji
in te narodi molili:
pridi in nas reši, nikar več ne odlašaj.
Audio

4. dan
Kralja, ki prihaja, pridite, molimo.
V istem smislu pravi Pavel Tesaloničanom: »Ne bodite žalostni, kakor drugi, ki nimajo upanja« (1 Tes 4,13). Tudi tukaj se kot razločilna prepoznavnost kristjanov kaže to, da imajo upanje: ne kakor da bi v posamezni stvari vedeli, kaj je pred njimi; pač pa v celoti vedo, da njihovo življenje ne teče v prazno. Samo če je prihodnost kot pozitivna resničnost zanesljiva, je mogoče živeti tudi sedanjost. Tako moremo zdaj reči: krščanstvo ni bila samo »vesela novica« – sporočilo o dotlej neznanih vsebinah. V naši govorici bi rekli: krščansko oznanilo ni bilo samo »informativno«, marveč »performativno« – to pomeni: evangelij ni samo sporočilo o tem, kar je mogoče vedeti; evangelij je sporočilo, ki ustvarja dejstva in spreminja življenje. Temna vrata časa, prihodnosti, so odstranjena. Kdor ima upanje, živi drugače. Podarjeno mu je bilo novo življenje.
Odpev: O ključ Davidov in žezlo Izraelove hiše,
ki odpreš in nihče ne zapre,
zapreš in nihče ne odpre;
pridi in reši iz ječe jetnika,
ki sedi v temi in smrtni senci.
Audio

5. dan
Kralja, ki prihaja, pridite molimo
Ko Pismo Hebrejcem govori o tem, da kristjani nimajo tukaj stalnega mesta, marveč iščejo prihodnje (prim. Heb 11,13–16; Flp 3,20), tedaj je to vse kaj drugega kakor tolaženje s prihodnostjo. Kristjani spoznavajo sedanjo družbo kot prehodno družbo. Pripadajo novi družbi, h kateri so drug z drugim na poti in katero njihovo popotništvo vnaprej uresničuje. Privzeti moramo še drug vidik. Prvo pismo Korinčanom (1,18–31) nam kaže, da je velik del zgodnjih kristjanov pripadal nižjim družbenim plastem in je bil dostopen prav izkustvu novega upanja. A vendar so bila od začetka spreobrnjenja tudi v aristokratskih in izobraženih plasteh. Kajti tudi oni so živeli »brez upanja in brez Boga na svetu«. Mit je izgubil svojo verodostojnost. Rimska državna religija je okostenela v golo ceremonialnost, ki je bila vestno izpeljana, a je bila samo še »politična religija«. Filozofsko razsvetljenstvo je bogove odrinilo na področje neresničnega. Božansko so na različne načine videli v kozmičnih silah. Toda Boga, h kateremu je človek mogel moliti, ni bilo.
Odpev: O Vzhajajoči, svit večne luči
in sonce pravice:
pridi in razsvetli vse,
ki sedijo v temi in smrtni senci.
Audio

6. dan
Kralja, ki prihaja, pridite molimo
Pavel opisuje bistveno problematiko tedanje religije povsem ustrezno, ko nasproti »življenju, skladnim s Kristusom« postavlja življenje »pod gospostvom kozmičnih prvin« (prim. Kol 2,8). V tej zvezi je lahko razsvetljujoče besedilo svetega Gregorija Nacianškega. Pravi, da je v trenutku, ko so modri, ki jih je vodila zvezda, molili novega kralja Kristusa, nastopil konec astrologije, ker zvezde sedaj krožijo po poti, ki jo določa Kristus. V resnici je v tem prizoru preobrnjena tedanja podoba sveta, ki je na drugačen način tudi danes spet določujoča. Navsezadnje nad svetom in človekom ne gospodujejo kozmične prvine, zakoni materije, marveč osebni Bog vlada nad zvezdami, se pravi nad vesoljem. Zadnja instanca niso zakoni materije in evolucije, marveč razum, volja, ljubezen – Oseba. In če poznamo to Osebo, in ona pozna nas, potem neizprosna moč materialnih uredb dejansko ni več poslednja moč. Potem nismo več sužnji vesolja in njegovih zakonov, potem smo svobodni. Takšna zavest je določala iščoče in iskrene duhove antike. Nebesa niso prazna. Življenje ni zgolj proizvod zakonov in naključja materije. V vsem in hkrati nad vsem je osebna volja, je Duh, ki se je v Jezusu razodel kot ljubezen.
Odpev:
O Kralj narodov, in vsem zaželeni,
ter vogelni kamen,
ki oboje združuješ v eno:
pridi in reši človeka,
ki si ga iz prsti naredil.
Audio

7. dan
Kralja, ki prihaja, pridite molimo
Kdor Boga ne pozna, utegne sicer imeti mnogo upov, a je naposled brez upanja, brez velikega upanja, ki nosi celotno življenje (prim. Ef 2,12). Resnično, veliko upanje, ki nosi človeka skoz vse prelome, more biti samo Bog – Bog, ki nas je ljubil in nas ljubi »do konca«, »do dopolnitve« (prim. Jn 13,1 in 19,30). Kogar se dotakne ta ljubezen, začenja slutiti, kakšno bi dejansko bilo »življenje«. Začenja slutiti, kaj je mišljeno z besedo upanja, ki smo jo srečali v krstnem obredu: od vere pričakujem »večno življenje« – resnično življenje, ki je popolnoma in neogroženo, v vsej svoji polnosti zares življenje.
Odpev: O Emanuel, kralj in naš zakonodajavec,
pričakovanje narodov, in njih rešitelj:
pridi in nas reši, Gospod, naš Bog.
Audio

8. dan
Kralja, ki prihaja, pridite molimo
Jezus, ki je o sebi rekel, da je prišel, da bi imeli življenje in sicer življenje v polnosti, v preobilju (prim. Jn 10,10), nam je tudi pojasnil, kaj to pomeni – »življenje «: »To je večno življenje: da poznajo tebe, edinega pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3). Življenja v resničnem pomenu človek nima sam v sebi in ne iz sebe samega: življenje je odnos. In življenje v svoji celovitosti je odnos do tistega, ki je izvir življenja. Če smo v odnosu z njim, ki ne umrje, ki je življenje samo in ljubezen sama, potem smo v življenju. Potem »živimo«.
Odpev: Ko bo vzhajalo sonce na nebu,
boste videli Kralja kraljev,
ki izhaja od Očeta,
kakor ženin iz svojega bivališča.
Audio
Kalenda
Osmi dan pred začetkom januarskih kalend, ob peti luni.
Po preteku brez števila stoletij od stvarjenja sveta, ko je Bog ustvaril nebo in zemljo, in po svoji podobi oblikoval človeka,
ko je po preštevilnih stoletjih Najvišji po vesoljnem potopu v oblake razpel mavrico, znamenje miru in zaveze,
v 21. stoletju po preselitvi Abrahama, našega očeta v veri iz Ura na Kaldejskem,
v 13. stoletju izhoda izraelskega ljudstva iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom.
Približno tisoč let, kar je bil David maziljen za kralja,
v 65. tednu po Danijelovi prerokbi,
med 194. olipijado,
v 752 letu od ustanovitve Rima, v 42 letu vladanja Cesarja Oktavijana Avgusta,
ko je ves svet živel v miru, je Jezus Kristus, večni Bog in Sin večnega Očeta s svojim predobrotljivim prihodom hotel posvetiti svet.
Spočet od Svetega Duha se je po preteku devetih mesecev od spočetja rodil v Betlehemu na Judovem iz Device Marije kot človek:
Rojstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa v človeški naravi.
Audio