Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja:
Lumen gentium 1

Pogostokrat slišimo: Cerkev je nekaj naredila, nekaj ni naredila, nekaj bi morala narediti. A na kaj mislimo, ko pravimo ''Cerkev''? Da bi odgovorili na to vprašanje, ne moremo, da ne bi posegli po dogmatični konstituciji drugega vatikanskega koncila o Cerkvi (Lumen gentium). Smola sodobnega govora o Cerkvi izhaja iz dejstva, da o njej pogostokrat razpravljajo tisti, ki je od znotraj ne poznajo. Tako prej odražajo svoja neurejena čustva kot pa tisto stvarnost, ki pritrjuje moškim in ženskam ter njihovi želji, da bi oblikovali telo, ki ga mi imenujemo Cerkev.

Med drugim vatikanskim koncilom je odmevalo vprašanje: Cerkev, kaj praviš o sebi? In preko koncila se je Cerkev predstavila kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo in svetišče Svetega Duha. Zatorej smo Cerkev mi, ne zato, ker nam je všeč biti v mednarodnem združenju, ki ima vodjo v Rimu, ampak ker je Presveta Trojica želela imeti konkretno skupnost, osnovano na treh elementih: besedi, zakramentih in dejanjih ljubezni. Kdor torej želi govoriti o Cerkvi, ne more zanemarjati to cerkveno samorazumevanje, pa čeprav je kot nevernik ne sprejema. Benedikt XVI. v svoji zadnji knjigi pravi, da Cerkev ni interesna skupina in njena naloga ni ustvariti nek proizvod ali uspeti v prodaji, ampak ohranjati globok odnos s samim Bogom; Cerkev je občestvo svobodnih ljudi, ki presega narode in kulture.

Torej ko pravimo Cerkev, nam ni treba misliti le na papeža in duhovnike. Drugi vatikanski koncil je obudil zavest, da je vse Božje ljudstvo poklicano, da je preroško, duhovniško in kraljevsko, vsi so poklicani k svetosti. Preden karkoli rečemo o Cerkvi, si najprej zastavimo vprašanje: Je ta Cerkev, zaradi našega načina življenja, boljša ali slabša?
Audio