Benedikt XVI. v adventnem času poziva k resničnemu upanju

VATIKAN (ponedeljek, 13. december 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. je pri včerajšnji molitvi Angelovo češčenje vernike pozval, naj v tem adventnem času sprejmemo resnično upanje, ne le neko navadno idejo, ampak Jezusa, Besedo, ki je postala meso in nas prišla odrešit. Benedikt XVI. v svojih govorih in pridigah pogosto izpostavlja upanje, tisto upanje, ki ne razočara, kajti utemeljeno je na Božji zvestobi. Gre za dar, ki spremeni življenje vsakemu, ki ga sprejme.

»To upanje temelji v spoznanju Boga, v odkritju njegovega srca, ki je srce dobrega in usmiljenega Očeta. Jezus nam je s svojo smrtjo na križu in s svojim vstajenjem razodel njegovo obližje, obličje Boga, ki je tako velik v svoji ljubezni, da nam je prinesel neomajno upanje, ki ga niti smrt ne more načeti, kajti življenje tistega, ki zaupa Očetu, se odpre večni blaženosti,« je povedal sveti oče v adventnem času leta 2007.

Benedikt XVI. pogostokrat tudi izpostavlja, da pred našim upanjem, vedno že obstaja upanje Boga, tudi pri tistih, ki so daleč od Njega. Sveti oče pravi: »Človeštvu, ki zanj nima več časa, Bog ponuja svoj čas, nov prostor, da bi se človeštvo poglobilo samo vase, se ponovno podalo na pot, ponovno našlo smisel upanja. Da, Bog nas ljubi, in ravno zato čaka, da se vrnemo k njemu, da odpremo svoje srce za njegovo ljubezen, da svojo dlan položimo v njegovo in se spomnimo, da smo njegovi otroci.« 
Ravno zaupanje, ki ga ima Bog v človeka, je tisto, ki usmerja svet v prihodnost. Kot pravi papež: »Gre za zaupanje, ki ima svoj odsev v srcu majhnih in ponižnih, kadar si preko težav in naporov vsak dan prizadevajo, da bi dali najboljše od sebe, naredili nekaj malega dobrega, ki pa je v Božjih očeh veliko: v družini, na delovnem mestu, v šoli, v različnih družbenih okoljih. V človeškem srcu je neizbrisno zapisano upanje, kajti Bog, naš Oče, je življenje, in ravno za večno in blaženo življenje smo ustvarjeni.« 
Upanje, ki je Božji dar, razširja naša majhna obzorja, zaprta v dogodke, ki minevajo. Upanje dviga naš pogled proti večnosti, ko bo obrisana vsaka naša solza, utrjuje nas v gotovosti, da je Bog blizu. Od tukaj izhaja resnična radost, ki se ne ohranja zase, ampak se poklanja drugim. »Da, večna radost vstopi v srce tistega, ki se posveti služenju majhnih in ubogih,« pravi papež. »V tistem, ki tako ljubi, prebiva Bog, in duša doživlja radost. Če pa se iz sreče ustvari idol, je pot napačna in takrat je zares težko najti radost, o kateri govori Jezus.«
 
Papež se s pozivom k resničnemu upanju obrača na vse: na tiste, ki mislijo, da Boga ne potrebujejo, na izgubljene, na tiste, ki se znajdejo v preizkušnji, ko se jim podirajo lastne gotovosti, na tiste, ki verujejo v Boga, in tudi tiste, ki svoje upanje polagajo le v znanost. »Znanost nedvomno prispeva mnogo dobrega k človeštvu,« zatrjuje sveti oče, »vendar ga ne more odrešiti. Človeka lahko odreši le ljubezen, ki dela življenje dobro in lepo, tako osebno kot družbeno življenje. Veliko upanje, tisto polno in dokončno, zagotavlja le Bog, ki je ljubezen, ki nas je obisakal po Jezusu in nam podaril življenje. V Kristusa upamo, njega pričakujemo! Z Marijo, njegovo Materjo, hodi Cerkev naproti svojemu ženinu: z dejanji ljubezni, kajti upanje, tako kot vera, se kaže v ljubezni.« 
Audio: