Papež prisluhnil drugi adventni pridigi patra Cantalamesse
VATIKAN (petek, 10. december 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. je danes dopoldne
prisluhnil drugi adventni pridigi, ki jih papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa
letos pripravlja pod naslovom ''Bodite pogumni: jaz sem svet premagal (Jn 16, 33).
Za ponovno evangelizacijo sekulariziranega sveta''. Cantalamessa je danes spregovoril
o sekularizmu, rekoč da krščanski odgovor nanj ne temelji na neki filozofski ideji,
ampak na dogodku, na veri v učlovečenega Boga, torej Kristusa.
Papeški pridigar
je sekularizem opredelil kot negativni izraz sekularizacije. Če slednja pomeni razmejitev
med Božjim kraljestvom in cesarjevim kraljestvom ter priznava njuno avtonomijo, lahko
v tem smisli pravzaprav črpa iz evangelija. Lahko pa tudi vzpostavi držo, ki je popolnoma
nasprotna religiji in veri, in v tem primeru je govora o sekularizmu. Slednji namreč
med drugim pomeni nasprotje večnosti in je sinonim za temporalizem, za zvedbo realnega
na izključno zemeljsko razsežnost. »Padec obzorja večnosti,« je povedal p. Cantalamessa,
»ima za krščansko vero enak učinek, kot ga ima pesek, vržen na ogenj: zaduši jo, vera
ugasne.« Pri tem je vero v večno življenje opredelil kot pomembno področje nove evangelizacije,
saj je skozi zgodovino prišlo do zatona ideje o večnosti in zanikanja življenja onkraj
smrti. Kot je nakazal p. Cantalamessa, je praktična posledica tega to, da se je naravna
želja človeka po živeti vedno izrodila v željo po živeti dobro. S padcem
obzorja večnosti, postane človeško trpljenje še bolj absurdno.
Najučinkovitejši
odziv na sekularizem je po Cantalamessovih besedah v tem, da pred ljudmi ponovno zablesti
gotovost večnega življenja, da se spodbudi notranjo moč, ki poseduje resnico, da se
v človeškem srcu spodbudi globoko željo po tej resnici. »Ljudem našega časa, ki v
globini srca gojijo to potrebo po večnosti, ne da bi morda imeli poguma priznati jo
drugim in celo sebi, lahko ponovimo to, kar je Pavel povedal Atencem: Kar vi iščete,
ne da bi poznali, vam jaz oznanjam,« je dejal p. Cantalamessa. Krščanski odgovor na
sekularizem ne temelji na filozofski ideji o nesmrtnosti duše, kot je to na primer
pri Platonu, amapak na dogodku. Edini veljaven odgovor je ta, ki temelji na veri v
Božje učlovečenje. »V Kristusu je večnost vstopila v čas in se razodela v mesu,« je
povedal p. Cantalamessa in dodal, da se je pred njim mogoče odločiti za večnost. Evangelist
Janez o večnem življenju govori z besedami: ''Pričujemo in oznanjamo vam večno življenje,
tisto, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo (1 Jn 1, 2).''
»Za vernike
večnost ni samo upanje, ampak je prav tako navzočnost,« je nadaljeval papeški pridigar.
Izkusimo jo vsakokrat, ko izpričamo vero v Kristusa, kajti kdor veruje vanj, že ima
večno življenje. Večnost izkusimo vskokrat, ko prejmemo sveto obhajilo, kajti v njem
nam je dano znamenje prihodnje slave, izkusimo jo vsakokrat, ko poslušamo evangelijske
besede, ki so besede večnega življenja. »Ta prisotnost večnosti v času se imenuje
Sveti Duh,« je poudaril p. Cantalamessa. Sveti Duh je namreč poroštvo naše dediščine
in podarjen nam je bil, da bi s prejemom vesele novice hrepeneli po polnosti.
Po
besedah papeškega pridigarja nam obnovljena vera v večnost ne služi le za evangelizacijo,
za oznanjevanje drugim, ampak nam najprej služi za nov zagon na naši poti proti svetosti.
Oslabljena ideja o večnosti ima namreč vpliv tudi na vernike, saj v njih zmanjšuje
zmožnost za pogumno spoprijemanje s trpljenjem in življenjskimi preizkušnjami. Brez
vere v večnost zemeljsko trpljenje našo dušo z lahkoto vrže ob tla. Vse se zdi pretežko
in čezmerno. Jezus je dejal: ''Če te torej tvoja roka ali noga pohujšuje, jo odsekaj
in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš pohabljen ali hrom v življenje, kakor da
imaš obe roki ali nogi in si vržen v večni ogenj (Mt, 18, 8).'' »A mi, ki smo izgubili
pogled na večnost,« je nadaljeval p. Cantalamessa, »imamo za pretirano že to, da se
od nas zahteva zapreti oči pred nemoralnim prizorom.« Kot je zapisal sv. Pavel: ''Naša
trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave,
ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi,
je začasno, kar pa se ne vidi, je večno (2Kor 4, 17-18).'' »Teža trpljenja je lahka
ravno zato, ker je trenutna,« je nadaljeval Cantalamessa, »in slava je neizmerna ravno
zato, ker je večna.« Zato sv. Pavel pravi: ''Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega
časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas (Rim 8,18).'' Audio