Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja
4.del:Liturgična reforma

V koncilski konstituciji o liturgiji so bila oblikovana splošna pravila za litrurgično ureditev, od katerih prvo pravi takole: »Ureditev liturgije je v pristojnosti cerkvene avtoritete. Posledično torej popolnoma nihče, pa čeprav je duhovnik, ne sme po lastni presoji dodati, odvzeti ali spremeniti karkoli od liturgije.« Koncil je bil torej daleč od tega, da bi liturgijo razumel kot človeško opravilo, čeprav je dopuščal možnost določene liturgične kreativnosti. Ostala je živa trditev Pija IX., da liturgija ni napotek takšnega ali drugačnega posameznika. Odnos med vero in liturgijo opredeljuje stari rek »lex orandi, lex credendi«, to je: »Cerkev veruje tako, kakor moli«. Liturgija torej predpostavlja vero vernikov, medtem ko pravi način molitve izvira iz pravilnega načina verovanja. Ko Joseph Ratzinger pravi, da je treba zajeziti težnjo po omrtvičenju liturgije z osebnimi domislicami, nas s tem opozarja pred nevarnostjo, da bi iz nekega obhajanja, polnega domislic, prišlo do neprimernega načina verovanja. Ne gre za nek nov problem. Na začetku 5. stoletja je papež Inocenc I. napisal pismo, v katerem je obsodil tiste, ki smatrajo, da je namesto slediti izročilo, bolje slediti to, kar jim je všeč, saj to prinaša med ljudi pohujšanje. Tudi danes marsikdo misli, da je liturgijo šele treba narediti in da mora vse nastati na spontan način. Vendar pa temu ni tako. Hkrati pa tudi ni res, da je bilo že vse narejeno enkrat za vselej. Interpretacije, ki vsiljujejo le to, kar je bilo predpisano, zanikajo zgodovinsko razsežnost Cerkve, ki jo je drugi vatikanski koncil na novo ovrednotil. Upajmo, da nam bo Sveti Duh, ki nas vodi k popolni resnici, dal modrost, da bomo sledili pravo smer med obema skrajnostma: »vse je narejeno« in »vse je še treba narediti«.
Audio