Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja

Po skoraj petdesetih letih je drugi vatikanski koncil še vedno predmet mnogih razprav in interpretacij. Leta 1962 ga je sklical papež Janez XXIII. Potekal je do leta 1965, ko se je zaključil pod papeževanjem Pavla VI. Kaj je in kje je duh koncila? Kako danes živeti povezanost in tudi nepovezanost cerkvene tradicije v luči drugega vatikanskega koncila in v koncilskem duhu? Gre za dve osnovni vprašanji, o katerih bo v prihodnje vsak torek razmišljal p. Dariusz Kowalczyk, predavatelj dogmatične teologije na Papeški univerzi Gregoriana.

Ponovno odkritje drugega vatikanskega koncila 
Ali potrebujemo tretji vatikanski koncil? Kdo bi lahko vedel? Ko je bil Angelo Rocalli leta 1958 izvoljen za naslednika papeža Pija XII. so mnogi opazovalci menili, da bi njegov pontifikat moral biti "prehodni" pontifikat. Rocalli je takrat namreč imel 76 let. Kot papež Janez XXIII. je le nekaj mesecev po izvolitvi začel s pobudami za sklic koncila, ki je nato spremenil katoliško Cerkev. Mnogi člani rimske kurije so bili mnenja, da je ideja o novem koncilu morda precej pretirana. V Cerkvi je namreč vladalo prepričanje, da odkar je prvi vatikanski koncil leta 1870 potrdil nezmotljivost papeža, bi moral papež sam osebno pristopiti k vsakemu vprašanju. Janez XXIII. pa je razmišljal ravno nasprotno in šel onkraj vseh ugovorov. A od kje mu ta trdna odločitev, da bo sklical tako velik dogodek kot je ekumenski koncil? On sam je dejal: »Kar se tiče moje revne osebe, se ne maram sklicevati na posebne navdihe. Zadovoljim se z jasno doktrino, ki uči, da vse prihaja od Boga. Na ta način sem kot navdih razumel tudi to idejo o koncilu.« Ravno On je tisti, ki vodi svojo Cerkev k polnosti resnice, torej Sveti Duh, ki je navdihnil papeža Roncallija, da je sklical koncil, ki bi naj postal »mejni kamen v dvatisočletni zgodovini Cerkve«, kot je povedal Janez Pavel II. Skozi čas koncilski dokumenti niso izgubili svoje aktualnosti. Ravno nasprotno, ohranjajo svojo aktualnost. Predvsem pa lahko ponovno odkrijemo tistega Duha, ki je navdihnil in vodil drugi vatikanski koncil. Joseph Ratzinger je povedal, da je na koncilu, »že med zasedanjem in nato vedno bolj v obdobju, ki je sledilo, kljuboval dozdeven ''duh koncila'', ki je v resnici bil ''proti-duh''. Ena od dogem tega ''proti-duha'' bi naj bila trditev, da je vse to, kar je novo ali predvidoma novo, vedno boljše od tega, kar je bilo in kar je«. Med našimi premišljevanji bomo poskušali v sedanjosti razločevati resničnega duha koncila od tistega ''proti-duha'', ki se je razodel že takrat in vztraja tudi danes.

 Audio:


Reforma 

Potem, ko je papež Janez XXIII. sklical drugi vatikanski koncil in ga dvignil na raven »obnovitve« vere, je med »koncilskimi očeti – kot je povedal Joseph Ratzinger – vedno bolj zorela volja, da bi poskušali nekaj novega, da bi izstopili iz že utečenih šolskih shem in poiskusili tudi novo svobodo«. Zaznati je bilo upanje in željo, da bi se Cerkev obnovila, da bi naredili reformo v duhu latinskega izreka »Ecclesia semper reformanda«, torej Cerkev vedno potrebuje reforme. A v čem je reforma Cerkve? Duhovnik Yves Congar je leta 1950 izdal znano besedilo z naslovom »Prava in lažna reforma Cerkve«. Vsaka reforma torej ne prinaša dobrih sadov. Ni vsaka sprememba ali vsaka novost dobra za Cerkev. Papež Janez XXIII. je na odprtju drugega vatikanskega koncila spomnil, da »eno je jedro starodavnega nauka zaklada vere in drugo je formulacija njegove izraznosti«. Papeževe besede nas usmerijo na odlomek iz Evangelija po Mateju, kjer beremo: »hišni gospodar prinaša iz svojega zaklada novo in staro« (Mt 13, 52). Vsaka prava reforma Cerkve temelji na tem, da ponovno najde ravnovesje med tem, kar se lahko in bi se moralo spremeniti, in tem, kar je nespremenljivo, med novim in tem, kar je dobro ohraniti in nadaljevati. Congar v svojem besedilu o reformi Cerkve piše o ponovni zahtevi, da se koncilska obnova pomakne vse do popolnega evangelijskega radikalizma, do Cerkvenega delovanja, načina biti in govora, ki obvezuje, da odgovari na zahteve, ki izhajajo iz popolnega evangelijskega služenja svetu. Reforma, kot so jo razumeli koncilski očetje, torej pomeni radikalizacijo vere v služenju svetu, ki se spreminja. Žal je v nekaterih cerkvenih okoljih bila razumljena na napačen način, kar pomeni, da je bila preprosto omejena na neke olajšave in prilagoditve. Joseph Ratzinger je govoril naravnost o »razvodenelosti vere«. Torej, če se vrnemo k drugemu vatikanskemu koncilu in se povprašamo o reformi, ki jo je začel koncil, vprašanje ni, kako naj stvari postanejo bolj lagodne in katolištvo lažje, ampak kako še bolj živeti katoliško vero.

Audio:

Liturgija

Prvi sad drugega vatikanskega koncila je bila Konstitucija o sveti liturgiji. Na začetku dokumenta piše, da so za Cerkev po pravu in dostojnstvu vsi pravno priznani obredi enaki, vendar pa želi, da se jih ponovno pregleda v duhu zdrave tradicije, da bi dobili novo moč. Nova liturgična moč torej ne pomeni odstraniti, kar so v preteklosti živele mnoge generacije vernikov. Ravno nasprotno, ukoreninjena mora biti v tradiciji. Lahko rečemo, da je konstitucija o liturgiji bila temeljna za koncilsko prenovo. Velik del katoličanov se je namreč koncilske reforme zavedel ravno preko liturgične reforme. Ni slučajno, da imajo mnoga katoliška gibanja svoj začetek ravno v novem doživljanju liturgije. Po drugi strani pa ravno litrugična reforma bila tista, ki je sprožila spore in delitve, vse do danes. Gre za dve skrajnosti. Na eni strani so tisti, ki zanikajo takorekoč celotno koncilsko liturgično reformo in v njej vidijo temeljni razlog za krizo Cerkve. Na drugi strani pa so tisti, ki zavračajo vso litrugijo mnogih stoletjih pred drugim vatikanskim koncilom. Z ozirom na obe skrajnosti je treba izpostaviti glas Josepha Ratzingerja, ki je po eni strani bil občudovalec liturgičnega gibanja, ki ga je začel koncil, po drugi pa se je zoperstavljal razumevanju liturgije kot mehanizma, ki se ga lahko razstavi in nato samovoljno ponovno namesti. Papež Benedikt XVI. se noče vrniti k tridentinskemu koncilu iz 16. stoletja, kot namigujejo nekateri kritiki, ampak želi pokazati, da prava liturgična reforma ne pomeni zaničevanja preteklosti in človeških iznajd, temveč pomeni prebuditev notranjega smisla za sveto. Izraz liturgiòna ''reforma reforme'' se nanaša ravno na potrebo po tej ponovni prebuditvi.

Audio: