Homilija papeža Benedikta XVI. med prvimi večernicami na začetku adventnega časa

Dragi bratje in sestre,
s tem obhajanjem večernic, nam Gospod podarja milost in veselje, da ztačnemo novo liturgično leto s prvim obdobjem, adventom, ki nas spominja na prihod Boga med nas. Vsak začetek prinaša posebno milost, ker je blagoslovljen od Gospoda. V adventnem času nam bo ponovno dano okušati bližino Njega, ki je ustvaril svet, ki usmerja zgodovino in ki tako skrbi za nas, da je v svoji dobrohotnosti postal človek. Ravno to veliko in privlačno skrivnost Boga z nami, še več Boga, ki je postal eden izmed nas, bomo obhajali v prihodnjih tednih na poti proti svetemu božiču. Med adventnim časom bomo slišali Cerkev, ki nas bo prijela za roko in pred podobno Svete Marije izrazila svojo materinskost ob veselem pričakovanju Gospodovega prihoda, ki nas bo vse objel v svoji odrešujoči in tolažeči ljubezni.

Med tem ko se naša srca stegujejo proti vsakoletnemu obhajanju Kristusovega rojstva, nam liturgija Cerkve usmerja pogled k dokončnemu cilju: srečanju z Gospodom, ki bo prišel v veličastvu slave. Zato smo mi, ki vsakokrat pri evharistiji 'oznanjamo tvojo smrt Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi', budni v molitvi. Liturgija nas pri tem neutrudno spodbuja in podpira tako, da nam v dneh adventa polaga na naše ustnice klic, s katerim se zaključi celotno Sveto pismo, na zadnji strani Janezovega Razodetja: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz, 22,20).

Dragi bratje in sestre, naše nocojšnje srečanje na začetku poti adventnega časa pa je obogateno še z drugim pomembnim namenom: s vso Cerkvijo, želimo slovesno obhajati molitveno bedenje za porajajoče življenje. Svojo hvaležnost želim izraziti vsem, ki so se odzvali temu povabilu in vsem, ki se še na poseben način posvečajo sprejemanju in varovanju človeškega življenja v različnih stanjih krhkosti, še posebno na začetku in med prvimi koraki življenja. Ravno na začetku liturgičnega leta podoživljamo pričakovanje Boga, ki je postal meso v telesu Device Marije, Boga, ki je postal majhen ter postal otrok. Začetek liturgičnega leta nam govori o prihodu Boga, ki je blizu in ki je hotel od začetka prehoditi človeško življenje, da bi nas popolnoma in celostno odrešil. Tako sta skrivnost Gospodovega učlovečenja in začetek človeškega življenja tesno in usklajeno povezana znotraj edinstvenega Božjega odrešenskega načrta, ki je Gospod življenja vseh in vsakega posebej. Učlovečenje nam posebej jasno in na presenetljiv način razodeva, da ima vsako človeško življenje, neprecenljivo in neprimerljivo dostojanjstvo.

Človek predstavlja svojevrstno izvirnost glede na vsa živa bitja na zemlji, saj je edino in edinstveno bitje, ki je poleg materialne resničnosti obdarjeno z razumom in svobodno voljo. Istočasno in neločljivo živi duhovno in telesno razsežnost. O tem pravi tudi besedilo iz prvega pisma Tesaloničanom, ki smo ga pravkar slišali: »Sam Bog miru naj vas posveti v celoti. In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus (1Tes 5,23).« Smo namreč duh, duša in telo. Smo del tega sveta, vezani na možnosti in omejenosti materialne pogojenosti; istočasno pa smo odprti za neskončno obzorje, saj smo namreč sposobni dialoga z Bogom in tudi sprejeti ga vase. Delujemo namreč v zemeljskih resničnostih in preko katerih lahko zaznavamo Božjo navzočnost in se stegujemo k Njemu, ki je popolna resnica, dobrota in lepota. Delno namreč okušamo življenje srečo in hrepenimo po njeni polnosti.

Bog nas ljubi na globok in na popoln način, brez razlikovanja ter nas kliče v prijateljstvo s sabo, dela nas deležne stvarnosti, ki je onkraj vsake predstave, vsake misli in vsake besede: deležne njegovega lastnega božanskega življenja. Z ganjenostjo in hvaležnostjo ozavestimo vrednost in edinstvenost dostojanstva vsake človeške osebe in velike odgovornosti, ki jo imamo do vseh. 'Kristus novi Adam', kakor pravi drugi vatikanski koncil, ravno z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost. Kajti on, Božji Sin, se je s svojim učlovečenjem na nek način združil z vsakim človekom' (CS 22).

Verovati v Kristusa pomeni tudi imeti nov pogled na človeka, pogled zaupanja in upanja. Poleg tega pa iskušnja sama in prav razum potrjujeta, da je človek oseba, ki ima sposobnost razumevanja, hotenja in samozavedanja ter je svobodna, neponovljiva, nenadomestljiva, višek vseh zemeljskih resničnosti, ki zahteva, da je vrednost sama po sebi in tako zasluži, da je vedno sprejeta s spoštovanjem in ljubeznijo. Človek ima pravico, da ga nimamo za predmet, ki ga hočemo imeti ali stvar s katero lahko po mili volji razpolagamo in da ni ponižan na orodje, katerega se drugi poslužujejo glede na lastne koristi. Oseba je dobrina sama v sebi in je zato potrebno poskrbeti za njen celosten razvoj. Ljubezen do vseh, če je iskrena, hoče spontano postati pozorna predvsem do najbolj slabotnih in ubogih. V isti smeri je namreč tudi pobuda Cerkve za porajajoče življenje, ki je najbolj krhko in najbolj ogroženo zaradi sebičnosti odraslih in zaradi zatemnitve vesti. Cerkev nenehno poudarja to kar je razglasil drugi Vatikanski koncil proti splavu in vsakem nasilju nad porajajočim življenjem: 'Zato je treba življenje takoj od spočetja naprej varovati z največjo skrbjo' (CS 51).

Obstajajo kulturne težnje, ki želijo pod pretvezo omrtvičiti vest. Znanost sama glede zarodka v maternici poudarja njegovo avtonomnost, saj je sposoben interakcije z materjo, uravnavanja bioloških procesov, nepretrganosti razvoja ter vedno bolj kompleksne rasti organizma.

Ne gre za skupek biološke snovi, ampak za novo živo bitje, dinamično in čudovito urejeno, za novega posameznika človeške vrste. Tako je bil Jezus v Marijinem telesu, tako je bil v materinem telesu z vsak od nas. S starodavnim krščanskim avtorjem Tertulijanom lahko zatrdimo: »Je že človek tisti, ki to bo.« Nobenega razloga torej ni, da ga ne bi imeli za osebo že vse od spočetja.

Žal pa je življenje otrok tudi po rojstvu izpostavljeno zavrženosti, lakoti, revščini, boleznim, zlorabam, nasilju in izkoriščanju. Številne krščitve njihovih pravic, ki se dogajajo v svetu, boleče ranijo vest vsakega človeka dobre volje. Pred tem žalostnim pogledom na številne krivice storjene nad človeškim življenjem pred ali po rojstvu, pozivam skupaj s papežem Janezom Pavlom II k odgovornosti vse in vsakegaposebej: 'spoštuj, brani, ljubi vsako človeško življenje in mu služi! Samo po tej poti boš našel pravičnost, razvoj, pravo svobodo, mir in srečo' (Okrožnica EŽ 5, CD 60). Spodbujam politične voditelje, naj razvijajo kulturo, ki bo vedno spoštovala človeško življenje, naj zanj omogočijo ugodne in prave pogoje, za njegovo podporo, sprejem in razvoj.

Devici Mariji, ki je sprejela Božjega Sina, ki je postal človek, s svojo vero, s svojim materinskim telesom, s svojo pozorno skrbjo, s svojim solidarnim in ljubečim spremljanjem, zaupamo molitev in prizadevanje za porajajoče življenje. To bomo storili v liturgiji, ki je kraj, kjer živimo resnico in kjer resnica živi z nami, ko častimo presveto Evharistijo v kateri zremo Kristusovo Telo, tisto Telo, ki je postalo meso po Mariji in po delovanju Svetega Duha, ter se iz nje rodilo v Betlehemu, zaradi našega odrešenja. Pozdravljeno, resnično Telo, rojeno iz Device Marije!