Odmevi na papežev nagovor med nedeljsko molitvijo Angel Gospodov o aktualni gospodarski
situaciji
RIM (torek, 16. november 2010, RV) – Aktualna gospodarska situacija
je bila v nedeljo v središču papeževega nagovora ob opoldanski molitvi Angel Gospodov.
Sedanja gospodarska kriza, o kateri so razpravljali tudi v teh dneh na srečanju G20,
se je po papeževih besedah, pridružila drugim zelo perečim znamenjem, kot so trajanje
nesorazmerja med bogastvom in revščino, pohujšanje lakote, ekološka kriza ter problem
brezposelnosti. O besedah Benedikta XVI. je za naš radio spregovoril docent politične
ekonomije na Katoliški univerzi v Milanu profesor Carlo Dell'Aringa.
Kot je
dejal, je papežev poseg zelo koristen, ker prihaja v času, v katerem so vse glavne
države na svetu, na zadnjem srečanju G20 pokazale zelo slab zgled. Dali so močna znamenja
pomankanja sodelovanja, nezmožnost prevzemanja odgovornosti ter skupnega dela za skupno
dobro. Prevladujejo nacionalni interesi, ki so podobni tistim osebnim in sebičnim
interesom gospodarskih delavcev, ki so zaradi svoje ''kratkovidnosti'' ustvarili to
krizo. Jasno je, da so potem najbolj revni tisti, ki plačujejo najvišjo ceno. Papež
je razkril skušnjavo dinamičnih gospodarstev, da bi iskali najugodnejša povezovanja,
ki pa imajo za najbolj revne države usodne posledice. Kot poudarja profesor Aringa,
gre za kratkotrajne povezave, ker lahko kasneje v razvrednotenju konkurenčnosti, povzroči
trgovsko vojno. V takšnih pogojih seveda primanjkuje duh sodelovanja, ki edini lahko
pomaga pri tem, da se nekdo odpove svojim lastnim interesom v korist pomoči revnim
državam. Jasno je namreč, da kadar vsakdo misli le nase, ne zmore narediti korakov,
s katerimi bi prikrajšal samega sebe.
Dejstvo pa je, naglaša Aringa, da industrializirane
države lahko samo skupaj razmišljajo o blagru najrevnejših držav. Sveti oče je v nedeljskem
nagovoru naglasil, da se v tem gospodarskem scenariju zdi odločilnega in strateškega
pomena kmetijstvo. Pri tem je papež posebej opozoril, da ne misli na ovrednotenje
kmetijstva v nostalgičnem smislu, pač pa kot nepogrešljiv vir za prihodnost. Profesor
Aringa, nanašajoč se na papeževe besede pravi, da moramo okrepiti to strateško dejavnost,
toliko bolj, če upoštevamo dejstvo, da velik del svetovnega prebivalstva še vedno
trpi lakoto. V vseh razvitih državah, nadaljuje Aringa, se sicer naglaša nepripravljenost
mladih za fizično delo na temeljnih področjih, kakršno je kmetijstvo. Vendar pa, če
bi se tudi na področju kmetijstva vlagalo v nove, okolju prijazne tehnologije, bi
s tem obnovili delo v kmetijstvu ter pritegnili mlade. S tem pa bi predvsem dodatno
motivirali vse tiste mlade, ki so občutljivi za tovrstno naravnanost solidarnosti
in bratstva med narodi. Sveti oče je ob koncu svojega nagovora naglasil, da je temeljnega
pomena gojiti in razširjati jasno etično zavest, vzgajati k bolj razumni in odgovorni
porabi naravnih virov ter spodbujati način življenja, ki ni škodljiv za okolje in
najbolj revne ljudi.
Prav to je po mnenju Aringa najtežje in hkrati najpomembnejše:
vzgajanje k odgovornosti, zmernosti, k temu, da se v potrošnji ne vidi le sredstva
identifikacije, pač pa v konstruktivnem delu, v katerem se gradi prihodnost za druge,
videti lastno identifikacijo. To je tisto, kar manjka mladim in česar jih je potrebno
naučiti. Za izobraževanje v tem duhu, pa moraj biti vlade tiste, ki prve pokažejo,
kako mora v svetovnem kontekstu prevladati logika sodelovanja in odgovornosti. Ob
tem pa se profesor sprašuje, ali smo sposobni mlade naučiti solidarnosti in podpore,
če se vodilni razredi glavnih držav obnašajo ravno nasprotno. Audio