Duhovna misel za 33. navadno nedeljo: S stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje

Bogoslužni čas med letom se zaključuje in berila naju spominjajo na cilj ali konec vsakega življenja in tudi celotne zgodovine. Evanglist Luka nama pripoveduje o Jezusu, ki po vstopu v Jeruzalem učencem in množici izreče še zadnje besede, preden ga zgrabijo in mora stopiti v trpljenje. Njihov ton je preroški in apokaliptičen. Zgodovino razlaga in razume na podlagi tega, kar se bo njemu samemu zgodilo. Jeruzalem ga ni sprejel, zato bo uničen. Sin človekov, ki bo sprejel smrt, se bo ob sodbi vrnil. V vmesnem času pa bo zgodovina razodela vso dramo in tragedijo, ki zaznamuje slepo in iztirjeno človeštvo. Kakor je Sin človekov lepo pričeval (prim. 1 Tim 6,13), tako bodo vsi, ki verujejo Vanj, sredi preganjanj poklicani k enakemu pričevanju.

Luka poveže napoved uničenja Jeruzalema z znamenji konca in neizogibnimi preganjanji. Čudno pa je, da nama z vsem tem ne zbuja strahu, ampak vliva zaupanje. Tebi in tudi meni pravi: ne dovolita, da velikost in stabilnost stvari (lepi tempeljski kamni bodo namreč uničeni) preveč vpliva na vas. Ne dajta se prestrašiti mukam, ki zaznamujejo človeško zgodovino (vojne, lakote, preganjanja). Konec neizogibno pride. A vidva ne izgubljajta časa s tem, da bi hotela vedeti kdaj konec pride. Ne verjemita prerokom nesreče. Stvari nimajo svoje lastne trdnosti. Čas ni sam v sebi dokončen. Želje in bitke ljudi, drame in tragedije, ki dajejo zgodovini neizogibno težo, so zgolj okolje znotraj katerega se odigrava neka druga tekma, ki je drugačne narave. Na koncu se odpre novo obzorje, nov prostor. Odpre se večni čas, zaradi katerega ima vse kar živiva danes smisel. Za tistega, ki veruje v Kristusa je vsa sovražnost časa in zgodovine, najsibo osebne ali skupne, zgolj preganjanje, ki omogoča, da lahko pričujeva (Lk 21,13). Jezus bo pred Očetom prepoznal vse, ki so njega prepoznali in priznali pred ljudmi. “Toda povem vam: Vsakega, ki bo priznal mene pred ljudmi, bo tudi sin človekov priznal pred Božjimi angeli. Kdor bo zatajil mene pred ljudmi, bo zatajen pred Božjimi angeli” (Lk 12,8-9). Enako velja za pričevanje vernikov, tebe in mene, ki v preganjanjih zajemamo iz nepremagljive gotovosti, ki nam jo daje srečanje s Kristusom, ki je umrl in vstal. Preganjanje pa ni samo sovražno zunanje delovanje. Preganjanje je vse kar nasprotuje gotovosti tvojega in mojega srečanja s Kristusom. Preganjanje je vse, kar nasprotuje dinamiki novega življenja v zakoreninjenosti in globoki osmišljenosti v Bogu. Prav ta zakoreninjenost v Njem spreminja naše življenje in delovanje. Ne glede na to kaj ali kdo preganjanje od zunaj ali od znotraj povzroča, nama ne more pasti niti las z glave. Ta trditev ti verjetno zveni ironično. Kaj pa če se v njej skriva vsa skrivnost skrajnega zaupanja?

Podobno kot pravi pismo Hebrejcem o Jezusu: “Ta je v dneh svojega zemeljskega življenja z močnim vpitjem in solzami daroval molitve in prošnje njemu, ki ga je mogel rešiti pred smrtjo, in bi je uslišan zaradi bogovdanosti. Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti in postal popoln, vsem, ki so mu puslušni, vir večnega odrešenja” (Heb 5,7-9). Jezusu muke niso bile odvzete in smrt mu ni bila prihranjena. Uslišan pa je bil zato, ker je ohranil poslušnost Očetu in ljudem pričeval o Očetovi neskončni ljubezni do nas. Zaradi tega je dobil v dediščino večno življenje, ki se ga smrtna senca ne more več dotakniti. Nič se ne zgodi, ne da bi Bog hotel. Če verujem, da niti en las z moje glave ne bo preminil, pomeni, da živim v popolnem zaupanju v Boga. Živim predan Božjemu duhu, ki ne dovoli, da bi nas karkoli iztrgalo iz zaupnosti s Kristusom. Duh ne prenese, da bi živela ločena od bratov in sester. Najini svobodi ne da dovoljenja, da bi živela zunaj ljubezni in svobode, ki jo je zaslužil Kristus. Zato pravi Luka: “S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje” (Lk 21,19). Stanovitnost ne pomeni samo tranjanja, ampak označuje kakovost tega trajanja. Pri stanovitnosti so pomembne še stalnost, velikodušnost v preizkušnji, potrpežljivost, krotkost in vztrajnost, ki prihajajo od Boga in omogočajo, da sva neulovljiva. Stanovitnost črpa iz modrosti, s katero znava varovati zaklad in vztrajati z Njim v globini srca, kjer naju nič in nihče ne more ogroziti. Vse skupaj omogoča stanovitnost, ki je ena od značilnih lastnosti za Jezusovega učenca, kakor ga predstavlja evangelist Luka. Jezusov učenec je najprej ubog: Jezus namreč pravi, kdor se ne odpove vsemu kar ima, ne more biti moj učenec (prim. Lk 14,33). Jezusov učenec je sposoben odpuščanja, kakor pravi molitev Očenaš: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Jezusov učenec je potrpežljiv v preizkušnjah. Potrpežljiv je zato, ker je sposoben videti Vstalega Jezusa. Potrpežljiv je kakor seme, ki pade v dobro zemljo in obrodi sad. Jezus pravi, da so seme v dobri zemlji tisti, “ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad” (Lk 8,15). Očitno je, da je zemlja tvoje in moje srce. Le to je dobra zemlja takrat, ko potrpežljivo prenaša preizkušnje in si ne pusti iztrgati Besede, ki jo je sprejelo. Obema želim, da bi rasla v stanovitnosti.
Audio