Monsinjor Ravasi o Cerkvi, ki mora znati nagovoriti današnji svet
VATIKAN (petek, 12. november 2010, RV) – Papeški svet za kulturo je ta teden
v Vatikanu začel z plenarnim zasedanjem na temo Kultura komunikacije in novi jeziki.
V ospredju razprav je vprašanje komunikacije v današnjem času in iskanje poti za evangelizacijo
s pomočjo sodobnih izraznih sredstvev, kot so kino, glasba, umetnost in internet.
Odprtje plenarnega zasedanja pa se je začelo zunaj Vatikana, in sicer z javno sejo
v sredo popoldan na Kapitolu v Rimu, kjer se nahaja sedež rimske občine, zbrane pa
je nagovoril tudi rimski župan Gianni Alemanno. Zakaj je odprtje zasedanja potekalo
izven Vatikana, je za naš radio pojasnil predsednik Papeškega sveta za kulturo Gianfranco
Ravasi, rekoč da je šlo skorajda za nujno izbiro, saj izbrana tema pogovorov predpostavlja
polis, torej mesto, predspostavlja ceste, ki se križajo, osebe, ki med seboj komunicirajo,
ki kričijo in kdaj pa kdaj samo šušljajo. Po Ravasijevih besedah je Kapitol bil izbran
zaradi svojega simboličnega pomena, saj je prostor, od koder bi se komunikacija morala
širiti po vsem mestu.
Na vprašanje, zakaj je Cerkvi pri njenem oznanjevanju
težko govoriti v sodobnih govoricah in oblikah sporazumevanja, je Ravasi izpostavail
dva problema. Po eni strani moramo spoznati, da sta komunikacija in jezik temeljni
obliki sporazumevanja človeka in tudi same religije. Ne smemo pozabiti, kot je dejal
Ravasi, da se Sveto pismo začne z besedami ''Bog je rekel'' in ''Na začetku je bila
Beseda''. Po drugi strani pa spoznavamo, da imajo komunikacija in jeziki razne degeneracijske
bolezni, je povedal Ravasi in dodal, da med strokovnjaki za te bolezni mora biti tudi
Cerkev.
Gianfranco Ravasi je tudi izpostavil, da se vsebina in sredstvo komuniciranja
neprestano križata in ustvarjata neke vrste zapleteno realnost. Zaradi tega je vsebina
po Ravasijevih besedah primarnega pomena. Cerkev ima določeno sporočilo, ki ga želi
posredovati in sporočiti drugim, to sporočilo pa je pogostokrat alternativno tistemu,
ki ga posreduje današnja družba, a je s krščanskega vidika temeljnega pomena, saj
nosi vrednote in posebno bogastvo. Ravasi je tudi izpostavil, da je sredstvo sporazumevanja
bilo mnogokrat izgubljeno: današnja družba je uporabljala jezik in izrazni način,
ki nista bila sprejeta s strani Cerkve, ta je namreč nadaljevala z uporabo svojega
jezika. Od tukaj po Ravasijevem prepričanju izhaja potreba, da Cerkev stopi v ospredje
ne le z vsebino, ampak tudi s sredstvom, s komunikacijo. Predsednik Papeškega sveta
za kulturo je tudi izpostavil potrebo po ustrezni formaciji duhovnikov in cerkvenih
delavcev na področju komunikacije. Nujno je namreč najti govorico, ki je sposobna
vstopiti v stik z današnjo kulturo in današnjim človekom. Ne sme pa se pozabiti, da
obstaja temeljni jezik, ki je oporna točka in od katerega se ne sme oddaljiti; obstajajo
namreč besede, ki jih je treba ohranjati. Audio