Sveti oče Benedikt XVI. se je med sveto mašo v Santiagu de Composteli z besedami upanja obrnil na razkristjanjeno Evropo

SANTIAGO DE COMPOSTELA (sobota, 6. november 2010, RV) Sveti oče Benedikt XVI. je ob navzočnosti asturijskega princa in princese, kardinalov, sobratov v škofovski in duhovniški službi, predstavnikov državnih, provincijskih in krajevnih oblasti, evrpopskih poslancev, članov romarskega združenja ter številnih romarjev na trgu Obradoiro pred stolnico Santiaga de Compostele, daroval sveto mašo.
Homilijo je začel z besedami:
»Bogu se zahvaljujem za ta dar, da sem lahko tukaj, na tem čudovitem, duhovno pomenljivem trgu, polnem umetnosti in kulture. V tem svetem letu prihajam kot romar med romarji in tako spremljam mnoge, ki pridejo sem žejni vere v vstalega Kristusa. Vere, ki so jo oznanjali in zvesto izročali naprej apostoli, kot Jakob Veliki, ki ga častijo tukaj že od nekdaj.«
 
Po pozdravih namenjenih navzočim, se je sveti oče ustavil ob stavku iz Apostolskih del: »Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa” in nakazal, da začetki krščanstva izhajajo iz Božje pobude. Po apostolih smo dobili zaklad vere, ki ga “imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas (2Kor4,7).” 
Papež se je ob tem, da je Jezusova miselnost ljubezni drugačna od miselnosti, ki jo ponuja svet, obrnil na mlade: “Želim si, da bi to sporočilo prišlo predvsem do mladih, saj ravno vam to bistveno sporočilo Evangelija kaže pot, da potem ko se odpoveste sebični miselnosti, ki nikamor ne vodi, in vam jo pogosto predlagajo, osvojite Jezusovo miselnost, da boste lahko v polnosti uresničili samega sebe in postali seme upanja”, je dejal sveti oče in nadaljeval: “Na to nas spominja tudi obhajanje tega svetega Kompostelskega leta.” Sveti oče opisal romarja, ki ob vsem trudu poti, naravnih in kulturnih raznolikostih na poti, srečevanjih z romarji drugih narodov, v sebi nosi hrepenenje, da bi se na koncu poti srečal z Bogom, se z njim spravil in zaživel polnost življenja.

Papež Benedikt XVI. je svojo homilijo nadaljeval z besedami:
“Od tukaj, kot glasanik Evangelija, ki sta ga Peter in Jakob podpisala s lastno krvjo, želim obrniti pogled na Evropo, ki je šla na romanje v Kompostelo. Katere so njene velike potrebe, strahovi in upanja? V čem je poseben in temeljni prispevek Cerkve tej Evropi, ki je v zadnjega pol stoletja prehodila pot novih sprememb in projektov? Prispevek Cerkve je osredotočen na odločilno in preprosto resničnost, da Bog obstaja in da nam je On dal življenje. Samo On je absoluten, On je zvesta in nespremenljiva ljubezen, neskončen cilj, ki odseva v vseh dobrinah, resnicah in čudovitih lepotah tega sveta; čudovitih, pa ne zadostnih za človekovo srce. To je dobro razumela sveta Terezija Jezusova, ko je zapisala: ‘Dovolj mi je Bog’.”
Papež je Evropo povabil naj ponovno sprejme v svojo miselnost in življenje Boga: “Evropa se mora odpreti Bogu, se brez strahu srečati z Njim, sodelovati z njegovo milostjo za tisto človekovo dostojanstvo, do katere so se dokopala najboljša izročila: poleg svetopisemskega, ki je glede tega temeljno, še izročila klasičnega, srednjeveškega in modernega obdobja, iz katerih so se porodile velike filozofske, literarne, kulturne in družbene stvaritve Evrope.” 
Sveti oče je spodbudni nagovor vsej Evropi zaključil z besedami:
“To je to, kar želi Cerkev prispevati Evropi: biti pozorna do Boga in pozorna do človeka, izhajajoč iz razumevanja, ki nam ga je o obeh podaril Jezus Kristus.” 
Na koncu homilije je sveti oče vse zbrane pozval:
“Dragi prijatelji, povzdignimo pogled upanja k vsemu temu, kar nam je Bog obljubil in nam daje. Naj nam da svojo moč, okrepi kompostelsko nadškofijo, poživi vero svojih sinov ter jim pomaga ostati zvesti svojemu poklicu ter poživljanju Evangelija tudi v drugih deželah. Naj sveti Jakob, Gospodov prijatelj, izprosi obilen blagoslov za Galicijo, za druga španska ljudstva, evropska ljudstva in iz mnogih drugih dežel onkraj morij, kjer je Apostol znamenje krščanske identitete in oznanjevalec Kristusa.”
Audio