Homilija svetega očeta med sveto mašo na trgu Obradoiro pred stolnico v Santiagu de Composteli

Ljubljeni bratje v Jezusu Kristusu
Bogu se zahvaljujem za ta dar, da sem lahko tukaj, na tem čudovitem z duhovnostjo prežetem trgu, polnem umetnosti in kulture. V tem svetem letu prihajam kot romar med romarji in tako spremljam mnoge, ki pridejo sem žejni vere v vstalega Kristusa. Vere, ki so jo oznanjali in zvesto izročali naprej apostoli, kot Jakob Veliki, ki ga častijo tukaj že od nekdaj.

Hvaležen sem za prijazne pozdravne besede msgr. Jauliana Barria Barria, nadškofa tukajšnje Cerkve in za navzočnost kraljevskega visočanstva princa in princese Austurije, gospodov kardinalov, kakor tudi številnih sobratov v škofovski in duhovniški službi. Srčen pozdrav namenjam tudi evropskim poslancem, članom mešane skupine 'Camino de Santiago' kakor tudi predstavnikom državne oblasti, predstavnikom oblasti avtonomne skupnosti, in krajevnim oblastem, ki so želeli biti navzoči pri tej liturgiji. Vse to je znak spoštovanja do Petrovega naslednika in tudi izraz globokega občutja, ki ga sv. Jakob Kompostelski prebuja tako v Galiciji kot v drugih krajih Španije, ki ga imajo za zavetnika in zaščitnika. Prisrčno pozdravljam tudi osebe posvečenega življenja, bogoslovce in vernike, ki se udeležujejo te evharistije, s posebno ganjenostjo pa pozdravljam romarje, graditelje pristnega jakobovega duha, brez katerega bi se razumelo malo ali nič od tega, kar se dogaja tukaj.

Stavek iz prvega berila s čudovito preprostostjo pravi: «Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa” (Apd 4,33). Dejansko, na začetju vsega, kar je krščanstvo bilo in tudi je, ni neke človeške pobude ali zamisli, ampak Bog, ki je razglasil Jezusa za pravičnega in svetega pred sodbo človeškega sodišča, ki ga je obsodilo kot bogokletnika in prevratnika. Bog, ki je iztrgal Jezusa Kristusa smrti je Bog, ki bo povrnil vsem, ki so bili v človeški zgodovini krivično ponižani.

‘In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni (Apd, 5,32)’, so govorili apostoli. S tem so oni pričevali o življenju, smrti in vsajenju Jezusa Kristusa, ki so ga poznali, ko je še oznanjal in delal čudeže. Na nas je, dragi bratje, da danes posnemamo zgled apostolov, vsak dan bolj spoznavamo Gospoda in tako jasno in resnično pričujemo za njegov Evangelij. Večjega zaklada ne moremo ponuditi našim sodobnikom. Tako bomo posnemali tudi sv. Pavla, ki je sredi stisk, brodolomov in samote vzklikal: “Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas (2Kor 4,7).”

Kot besede apostola poganov, nas tudi besede Evangelija, ki smo ga slišali, vabijo naj živmo Kristusovo ponižnost, ki je v tem, da je izpolnjeval Očetovo voljo, prišel, ‘da bi služil in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge’ (Mt 20, 28). Za učence, ki hočejo hoditi za Jezusom in ga posnemati, služenje bratom ni več ena od izbir, ampak je bistveni del njihovega bitja. Služenje, ki ga ne presojamo na osnovi svetnih in takojšnjih meril, po sredstvih in po vtisu, ki ga napravimo, ampak po tem, da udejanja Božjo ljubezen do vseh ljudi in v vseh njihovih razsežnostih, in pričuje za Njega, čeprav z najpreprostejšimi dejanji. V tem, ko predlaga nov način uresničevanja skupnosti utemeljene na ljubezni in služenju se Jezus obrača tudi na voditelje ljudstva, saj tam kjer se ne zavzemamo za druge, se porajajo oblike nadvlade in izkoriščanja, v katerem pa ni prostora za celosten človeški razvoj. Želim si, da bi to sporočilo prišlo predvsem do mladih, saj ravno vam to bistveno sporočilo Evangelija kaže pot, da potem ko se odpoveste sebični miselnosti kratkega dosega, ki vam jih pogosto predlagajo in osvojite Jezusovo miselnost, se boste lahko v polnosti uresničili in postali seme upanja.

Na to nas spominja tudi obhajanje tega svetega Kompostelskega leta. In to je to, kar v skritosti srca, naj to jasno vedo ali le čutijo, ne da bi to znali z besedami izraziti, živijo številni romanji, ki hodijo in pridejo vse do Santiaga de Compostele, da bi objeli Apostola. Utrujenost od hoje, raznolikost pokrajine, srečevanje z osebami drugih narodnosti, jih odprejo temu, kar je najglobje in skupno vsem ter ljudi povezuje: bitja, ki iščejo, bitja, ki potrebujejo resnico in lepoto, izkušnjo milosti, ljubezni in miru, odpuščanja in odrešenja. Tako v najbolj skritem kotičku teh ljudi, odmeva Božja navzočnost in delovanje Svetega Duha. Da, vsak človek, ki v sebi obmolkne, se oddalji od poželjenja in želja po takojšnjih potešitev. Da, človeka, ki moli, bo Bog razsvetlil, da bo srečal in priznal Kristusa. Kdor roma v Santiago to predvsem dela zaradi tega, da bi se srečal z Bogom, ki ga z odsevom Kristusovega veličastva sprejme in blagoslovi ob prihodu do stebrišča slave.

Od tukaj se, kot glasanik Evangelija, ki sta ga Peter in Jakob podpisala s lastno krvjo, želim obrniti pogled na Evropo, ki je šla na romanje v Kompostelo. Katere so njene velike potrebe, strahovi in upanja? V čem je poseben in temeljni prispevek Cerkve tej Evropi, ki je v zadnjega pol stoletja prehodila pot novih sprememb in projektov? Prispevek Cerkve je osredotočen na odločilno in preprosto resničnost, da Bog obstaja in da nam je On dal življenje. Samo On je absoluten. On je zvesta in nespremenljiva ljubezen, neskončen cilj, ki se odseva v vseh dobrinah, resnicah in čudovitih lepotah tega sveta; čudovitih a ne zadostnih za človekovo srce. To je dobro razumela sveta Terezija Jezusova, ko je zapisala: ‘Dovolj mi je Bog’.

Za Evropo je bila tragedija, ko se je predvsem v XIX. stoletju uveljavilo in razširilo prepričanje, da je Bog človekov tekmec in sovražnik njegove svobode. S tem je hotelo zasenčiti resnično svetopisemsko vero v Boga, ki je poslal svojega Sina Jezusa Kristusa na svet, da bi nihšče ne umrl, ampak bi vsi imeli po Njem večno življenje (prim. Jn 3,16).

Sveti pisatelj to jasno pove pred poganstvom, ki meni, da Bog zavida človeku in ga zaničuje. Čemu bi Bog ustvaril vse te stvari, če jih ne bi imel rad, On, ki v svoji brezmejni polnosti ne potrebuje ničesar (prim. Mdr 11, 24-26)? Čemu bi se Bog razodel ljudem, če bi ne imel namena, zaščititi jih? Bog je začetek našega bitja ter temelj, višek naše svobode in ne njen nasprotnik. Kako se lahko umrljivi človek utemelji v sebi samemu in grešnik spravi s seboj? Kako je to mogoče, da se javno molči o prvotnih in bistvenih resničnostnih človeškega življenja? Kako je lahko to, kar je najbolj odločujoče, zaprto v čisto zasebnost in izgnano v mračnost. Ljudje ne moremo živeti v temi, ne da bi videli sončne svetlobe. Če je tako, kako je mogoče, da se odreka Bogu pravico, ki je sonce razuma, moč volje in magnet naših src, da predlaga tisto luč, ki prežene vsako temo? Zato je potrebno, da se beseda Bog vrne in spet veselo odmeva pod Evropskim nebom. Da se ta sveta Beseda ne bi več nikoli nevredno izgovarjala; da je ne bi več uporabljali za namene, za katere ni namenjena. Potrebno jo je vredno izgovarjati. Potrebno je, da jo zaznavamo v vsakdanjem življenju, v tišini dela, v bratski ljubezni, težavah, ki jih leta prinašajo s seboj.

Evropa se mora odpreti Bogu, se brez strahu srečati z Njim, sodelovati z njegovo milostjo za tisto človekovo dostojanstvo, do katere so prišla najboljša izročila: poleg svetopisemskega, ki je glede tega temeljno, še izročila klasičnega, srednjeveškega in modernega obdobja, iz katerih so se porodile velike filozofske, literarne, kulturne in družbene stvaritve Evrope.

Ta Bog in ta človek sta se konkretno in zgodovinsko razodela v Kristusu. Kristusa, ki ga lahko najdemo na poteh, ki vodijo v Compostelo, saj je na vsakem križišču križ, ki vas sprejme in usmeri naprej. Ta križ, vzvišeno znamenje Ljubezni, ki gre do konca in je zato dar ter odpuščanje ob enem, mora biti v temini časa naša zvezda severnica. Križ in ljubezen, križ in svetloba so bile sopomenke naše zgodovine, saj se je Kristus pustil pribiti na križ, da bi tako najbolj dokazal svojo ljubezen in nas povabil odpuščanju in spravi in tako poučil, da se zlo premaga z dobroto. Nikar se ne prenehajte učiti od tega Kristusa, ki je na križiščih naših poti in življenj. Saj nam po njem prihaja Bog naproti kot prijatelj, oče in voditelj. O blagoslovljeni križ, vedno sveti na evropskih tleh!

Dovolite mi, da od tukaj razglasim človekovo veličino, da bo lahko začutil ogroženost svojega dostojanstva od tega, kar mu odvezma njegovo vrednost in prvotno bogastvo, ga vodi v obrobnost in smrt, ki doleti najslabotnejše in uboge. Ne moremo častiti Boga, ne da bi zaščitili človeka, ki je njegov sin, in ne moremo služiti človeku, ne da bi se vprašali, kdo je njegov Oče in odgovorili na to vprašanje. Evropa znanosti in tehnologije, Evropa civilizacije in kulture mora istočasno biti Evrppa odprta za presežnost in za bratstvo z drugimi celinami, odprta živemu in pravemu Bogu, začenši od živega in resničnega človeka. To je to, kar želi Cerkev prispevati Evropi: biti pozorna do Boga in pozorna do človeka, izhajajoč iz razumevanja, ki nam ga je o obeh podaril Jezus Kristus.

Dragi prijatelji, povzdignimo pogled upanja k vsemu temu, kar nam je Bog obljubil in nam daje. Naj nam da svojo moč, okrepi kompostelsko nadškofijo, poživi vero svojih sinov in jim pomaga ostati zvesti svojemu poklicu ter utrjevati Evangelij tudi v drugih deželah. Naj sveti Jakob, Gospodov prijatelj, izprosi obilen blagoslov za Galicijo, za druga španska ljudstva, evropska ljudstva in ljudstva drugih dežel onkraj morij, kjer je Apostol znamenje krščanske identitete in oznanjevalec Kristusa.