Duhovna misel za 32. navadno nedeljo: Bog je Bog živih.
Jezus pravi, da je On vstajenje in življenje. Kdor vanj veruje, vekomaj ne bo umrl
(prim. Jn 11,25-26). Bog je Bog živih. Pomen te resnice je dobro osvetlil Origen
v svoji razlagi k Jozuetovi knjigi. Takole pravi: “O ko bi bila tudi meni dana dediščina
Abrahama, Izaka, Jakoba in bi v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, Bog postal moj na
enak način kakor je postal Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba” (Homilija XVIII,3).
Povabljena sva, da sprejmeva dediščino in postaneva Kristusova sodediča (Rim
8,17). On je vstal. Smrt nad njim nima več moči. Najina dediščina je, da tudi ti in
jaz postaneva sinova vstajenja. To v resnici sva. Jezusov odgovor Saducejem se
ne nanaša zgolj na resnico, da bodo ob koncu časov mrtvi vstali. Njegov odgovor kaže
na moč Božjega daru. S svojmo močjo nama omogoča sprejeti resnico, da sva sinova vstajenja
in to hočeva tudi postajati. Kaj torej pomeni sinova vstajenja? V blagrih pravi:
“Blagor tistim, ki delajo za mir, ker se bodo imenovali Božji otroci” (Mt 5,9). Jezus
pravi, da so sinovi vstanjenja Božji sinovi. Sinovi vstajenja so tisti, ki delajo
za mir. Tisti, ki živijo v miru in soglasju, ki ga je Jezus podaril v Svetem Duhu.
Pavel osvetljuje to temo v Ef 4,32: “Bog vam je odpustil v Kristusu”. Grški glagol
bi morali prevesti takole: Bog vam je podaril samega sebe v Kristusu.
Prav
globoko izkustvo njegovega odpuščanja, v katerem nama podarja samega sebe, naju usposablja,
da sva v moči njegove ljubezni tudi midva sposobna podariti samega sebe vsem bratom
in sestram. Prav to usposabljanje je glavno delo Svetega Duha. Tega je Jezus na križu
izročil Očetu, da bi ga Oče podaril nam. V evharistični molitvi prosimo Svetega
Duha, da iz nas naredi eno telo in enega duha, da bo končno Bog vse v vseh. Božji
sinovi so torej tisti, ki jih vodi Sveti Duh. Tisti, ki delujejo pod vodstvom Svetega
Duha. Edina popolnost, ki si jo naj bi ti in jaz zares želela je ta, da se do mozga
pustiva prežeti Bogu, ki se nama in vsem v moči Svetega Duha podarja po Kristusu.
Zato naj bi od vsega na svetu najbolj hrepenela po Gospodovem Duhu in njegovem svetem
delovanju.
Ker sva Božja otroka, otroka vstajenja, pomeni, da se najinega
življenja ne dotika smrt. Nič več naju ne zastrupolja strup delitev in ločevanja.
Lahko namreč živiva iz tega, da se nama je Bog podaril v Kristusu in se v Njem tudi
midva lahko podariva vsem. Greh je odpor in upor, da bi v celoti živela bratsvo in
sestrstvo, ki ga uresničuje Božji Duh. Zato greh prinaša smrt. Zastira in zakirva
nama Božje obličje in onemogoča, da bi Boga spoznala kot svojega Očeta.
Besede
kdor veruje vame, vekomaj ne bo umrl torej pomenijo naslednje: kdor živi v meni, kogar
vodi moj Duh, ne bo dal niti najmanjšega prostora sovraštvu in žalosti do kogarkoli.
Kdor bo vedno znova hote uresničeval skrivnost sprave, ki se dogaja v zgodovini in
odgovarjal na klic Boga, da bi živeli v sožitju z ljudmi, ne bo nikdar padel ven
iz življenja, tistega življanja, ki izhaja iz Boga. Bog, ki mu podarja to življenje,
bo postal njegov Bog. Na enak način kakor je tudi Bog Abrahama, Izaka in Jakoba. Duhovno
misel pripravil p. Viljem Lovše Audio