Papež Benedikt XVI. ob 400-letnici kanonizacije svetega Karla Boromejskega: Primarna zahteva v Cerkvi je vedno spreobrnjenje vsakega vernika

VATIKAN (četrtek, 4. november 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. je ob 400-letnici kanonizacije svetega Karla Boromejskega, čigar god Cerkev obhaja danes, pisal milanskemu nadškofu kardinalu Dionigiju Tettamanziju. Sveti oče, ki je v pismu orisal lik svetega Karla Boromejskega, milanskega nadškofa v 16. stoletju, poudarja, da je v vsakem zgodovinskem času primarna in najbolj nujna zahteva v Cerkvi ta, da se vsak njen član spreobrne k Bogu. Tako kot v Boromejevih tudi v naših časih v cerkveni skupnosti po papeževih besedah ne manjka preizkušenj in trpljenja in Cerkev je tudi danes potrebna očiščenja in reforme, pri čemer bi se morala navdihovati v zgledu današnjega godovnika. Zgled svetega Karla naj nas hrabri, da bomo vedno izhajali iz resne zavzetosti za osebno in skupnostno spreobrnjenje, iz spremenitve src, trdno verujoč v moč molitve in pokore, piše papež in še zlasti duhovnike in diakone spodbuja, naj bo njihovo življenje pogumna pot k svetosti ter naj se ne bojijo opojnosti tiste zaupanja polne ljubezni do Kristusa, za katerega je sveti Karel Boromejski, ki se je reforme Cerkve lotil s spreminjanjem samega sebe, pozabil nase in pustil sleherno stvar.

Kot spominja sveti oče, se sveti Karel, ki je bil za svetnika razglašen 1. novembra leta 1610, v času, ko so Cerkev zaznamovale številne preizkušnje, spori, zameglitve čistosti veri in slabi vzgledi nekaterih duhovnikov, ni omejil na obžalovanje ali obsojanje teh senc, ki so se zgrinjale na cerkveno skupnost, niti ni razmišljal o tem, kako bi se drugi morali spremeniti, marveč je začel pri sebi, z izboljšanjem svojega lastnega življenja. Odpovedal se je bogastvu in udobju ter se posvetil molitvi, pokori in ljubeči skrbi za narod. Sveti Karel Boromejski je junaško živel evangeljske kreposti uboštva, ponižnosti in čistosti ter nenehno stopal po poti asketskega očiščevanja in krščanske dovršenosti, piše sveti in dodaja, da so v središču življenja tega svetnika bili evharistija, duhovnost križa, sveti zakramenti, Božja beseda ter ljubezen in predanost svetemu očetu. Benedikt XVI. še piše, da je sveti Karel Boromejski vernike svojega časa uspel očarati in osvojiti zaradi gorečnosti svoje ljubezni, ki je bila predvsem ljubezen Dobrega pastirja, ki je pripravljen popolnoma darovati svoje življenje za svojo čredo ter ji podrediti vse svoje potrebe in lastne interese, udobnost in osebne koristi. Sveti Karel Boromejski je bil po papeževih besedah tudi dober vzgojitelj, ki je deloval v šolah, bogoslovnih semeniščih, verskih redovih in laiških bratovščinah, in ljubeči oče revežev – odpovedal se je celo svojo lastni hiši in svoje lastne dobrine podaril pomoči potrebnim. Vedno je bila ljubezen tista globoka utemeljitev trpkosti posta in pokore svetega Karla. V vsem njegovem življenju lahko občudujemo luč evangeljske ljubezni, potrpežljive in močne ljubezni, ki vse prenaša, vse veruje, vse upa in vse prestane, še piše papež.

Audio: