Papeževo apostolsko potovanje v Španijo
Santiago de Compostella in Sagrada Familia v Barceloni

Papež Benedikt XVI. se bo 6. in 7. novembra mudil na apostolskem potovanju v Španiji, med katerim bo obiskal Santiago de Compostelo in Barcelono.


SANTIAGO DE COMPOSTELLA 
Santiago de Compostella je glavno mesto Galicije ene od 17 dežel v Španiji z okoli 93.000 prebivalci. Mesto kakor tudi istoimensko romarsko pot je UNESCO leta 1985 razglasil za svetovno dediščino. V to sta vključeni dve svetovni znamenitosti: Univerza, ki je stara več kot 500 let in veličastna stolnica, ki je posvečena apostolu Jakobu Starejšemu. Vsak romar, ki je prehodil 'Pot svetega Jakoba Kompostelskega' na koncu svoje romarske poti vstopi v to stolnico. » 23. oktobra 1987 je Svet Evrope priznal pomembnost evropskih kulturnih in romaskih poti in jih tudi razglasil kot takšne.

Santiago de Compostella nosi ime po apostolu sv. Jakobu starejšem, ki je umrl in bil pokopan v Jeruzalemu, njegovi posmrtni ostanki pa so čudežno prišli po morju v Španijo. Ime Campostella izhaja iz Campus stellae (področje zvezde).
Izročilo pripoveduje, da je puščavnika Pelaya leta 813 pritegnila nenavadna svetloba v obliki zvezde na gori Libredon, kjer je bilo starodavno naselje. Škof Teodomir, ki ga je tudi privabila ta nenavadna svetloba je na tem kraju odkril grob v katerem so bila tri trupla. Eno je bilo z odsekano glavo in zraven je bil napis: 'Tukaj počiva Jakob, Zebedejev in Salomin sin'. Potem ko je Alfons II., kralj Asturije in Galicije leta 893 ukazal, da se na tem kraju zgradi svetišče, so si tudi benediktinci ta kraj izbrali za svoj samostan. Kmalu so začeli prihajati prvi romarji na kraj, kjer naj bi bil grob apostola Jakoba. Romarjem iz Asturije in Galicije pa so se kmalu pridružili tudi verniki iz drugih evropskih dežel. Kmalu je apostol Jakob postal zelo priljubljen lik in je že sredi 10. stoletja postal zavetnik vseh iberijskih ljudstev. Leta 997 je mesto uničila muslimanska vojska.

Audio:

Nastanek cerkve v Santiagu de Compostelli 
Cerkev Santiago de Compostella se je najprej imenovala cerkev Iria Flavia in je bila pomožna škofija metropolitske Cerkve v Bragi. Najverjetneje bila edina cerkev v Španiji, ki je med muslimanskimi vpadi ohranila svoj naziv in škofovsko nasledstvo. Ker je hranila posmrtne ostanke apostola Jakoba starejšega, so od druge polovice 9. stoletja škofje dobili naziv škof Irije in apostolskega sedeža.

Prvi zanesljivi viri, ki govorijo o cerkvi Iria Flavia, izhajajo iz prvega koncila v španskem mestu Braga, leta 569. Obstajajo namreč dokumenti s podpisom prvega znanega škofa Irije Flavije Andresa. Nedvomno pa ni bil edini na tem položaju. Obstajajo namreč številni dokazi iz prvih stoletij našega štetja, predvsem arheološki in epigrafski ostanki, ki kažejo, da so na območju, mnogo večjem od današnje Compostelle, živeli kristjani. Skozi stoletja rasti in oblikovanja, so se majhne krščanske skupnosti na sedanjem območju Galicije organizirale v pet cerkva, ki so vse, razen šeste v Astorgi, ostale prisotne tudi v današnjem času. O tem pričuje znani Parroechiale suevum.
Cerkev Iria Flavia se je preimenovala v cerkev Santiago de Compostella z bulo Veterum Sinodalia, ki jo je 5. decembra 1095 izdal papež Urban II. Bula ni vpeljala neke bistvene novosti, ampak je le pravno priznala okoliščine, ki so obstajale že dve stoletji. Bula je namreč določala, da je cerkev absolutni dedič vsega tistega, kar je pripadalo cerkvi Iria Flavia, zamenjalo se je njeno ime, sedež in pravni položaj. Kar je do takrat bilo pod okriljem škofije Braga, je sedaj postalo izključno last Svetega sedeža. To obdobje je trajalo 25 let.
 
Audio:

Kar je cerkev Santiago de Compostella najbolj zaznamovalo je bila povezanost z apostolom sv. Jakobom Starejšim. Ko je škof Teodomir okrog leta 829 odkril apostolov grob, se je življenje škofije popolnoma spremenilo in postalo zaznamovano s pobožnostjo do sv. Jakoba ter sprejemanjem romarjev, ki so iz vsega sveta začeli prihajati na grob tega Jezusovega učenca. Romarska pot, torej camino, je tako postala sredstvo za srečevanje in prepletanje ideje, ki tudi danes oblikujejo evropsko kulturo. Spomnimo, da je molitev Pozdravljena, Kraljica, mati usmiljenja vesoljni Cerkvi poklonil ravno škof v Iriji Flaviji in Compostelli, sv. Peter iz Mezonze, ki je živel konec 10. stoletja. Po padcu Rimskega imperija so se v Galiciji začele krhati tudi družbene institucije in ljudje na položajih so izgubiljali svojo legitimnost. Edina institucija, ki je bila zmožna prevzeti kolektivno odgovornost so bili tamkajšnji škofje. Uspelo jim je, da so se začeli pogovarjati z osvojevalci in celo dosegli, da se je sin švabskega kralja iz rodbine Hohenstaufen okrog leta 448 spreobrnil v krščanstvo, skoraj pol stoletja pred spreobrnjenjem frankovskega kralja Klodia. Družbena nestabilnost se je še povečala, ko je leta 713 celotna Španija padla pod muslimansko prevlado. Iz območja celotne Galicije so bežali mnogi kristjani in škofje in tako je tudi metropolija Braga ostala brez škofa. Edinole v Iriji je ostala škofovska oblast brez prekinitve; oblast, ki se je večala in krepila z darovi kraljev in dobrotnikov, ki so na ta način želeli počastiti sv. Jakoba, zavetnika Španije.
Zgodovino cerkve Santiago de Compostella so zaznamovali tudi številni škofje in duhovniki, ki so skozi stoletja s svojim prizadevanje prispevali k izgradnji svetišča ter prav tako k duhovni obnovi duhovščine in naroda. Eden, tudi danes najbolj priznanih duhovnikov je bil nedvomno prvi compostelski nadškof Diego Gelmírez, ki je nadškofijo vodil od leta 1100 do 1140. Tekom stoletij je Cerkev v Santiagu de Compostelli vodilo 29 znanih škofov Irije, dva compostelska škofa in 75 nadškofov metropolitov. Sedanji nadškof v Santiagu de Compostelli je Julián Barrio.

Audio:

Začetki romarske poti v Santiago de Compostello 
Začetki romarske poti v Santiago de Compostello, tudi pri nas znane kot Cammino de Santiago, so povezani z Jakobom, Zebedejevim sinom, ki je bil ribič in eden od 12 Jezusovih apostolov. Po Kristusovem vstajenju je več let hodil po Iberijskem polotoku in evangeliziral. Po vrnitvi v Palestino ga je kralj Herod Agrippa dal obglaviti; iz bojazni namreč, da bi apostol ogrozil njegovo oblast. Jakobova učenca Atanazij in Teodor sta njegovo telo na skrivaj odnesla in ga z ladjo prepeljala v kraje, kjer je pridigal. Izkrcala sta se na obali Finisterre, ki leži na severozahodu današnje Španije, se napotila v notranjost Galicije in truplo apostola Jakoba pokopala. Leta 813 je puščavnik Pelayo več dni zpored videl dež zvezd, ki so padale nad enim od gričev. Neko noč se mu je v sanjah prikazal sv. Jakob in mu razkril, da zvezde kažejo na kraj njegovega groba. Pelayo se je napotil na grič, odkopal zemljo in odkril grob. Obvestil je tamkajšnjega škofa Teodomira, ta pa je potrdil resničnost vsega, kar se je zgodilo. Vest se je hitro širila in prispela do papeža in vladarjev takratne dobe. In tako se je začelo čaščenje sv. Jakoba, po katerem je kraj dobil tudi ime. Santiago namreč pomeni sveti Jakob. Nad apostolovim grobom so najprej sezidali majhno cerkev. Romarji so začeli prihajati iz vseh koncev sveta in kmalu je okrog cerkve nastalo mesto, ki je dobilo ime Santiago de Compostella. Beseda Compostella pomeni »polje zvezd« - po zvezdah, ki jih je puščavnik Pelayo videl padati nad grobom apostola Jakoba.
Audio:

Cammino de Santiago
 
V Santiago de Compostello so romarji začeli prihajati od odkritja groba svetega apostola Jakoba naprej. Kmalu zatem, ko je puščavnik Pelayo leta 813 videl padati zvezde na enega od galicijskih gričev in na njem zares odkril apostolov grob, so nad njim zgradili cerkev, okrog katere je nastalo mesto, poimenovano po sv. Jakobu in polju zvezd: Santiago de Compostella. Romarji so prihajali iz vse Evrope, pot pa so jim kazale zvezde Mlečne ceste. Pred odhodom je romar opravil poseben obred, med katerim je prejel popotno torbo ali bisago in popotno palico. Prav tako se je odpovedal vsemu imetju. Marsikdo je tudi moral prodati svoje imetje ali vsaj del njega, da si je lahko plačal potovanje. Sicer pa je romar naredil oporoko in uredil glede upravljanja svojega premoženja v času svoje odsotnosti. Odločitev za romanje je bila običajno svobodna osebna izbira: romar je želel izprositi milost ali izpolniti obljubo ali pa je šlo za osebni verski motiv. V mnogih primerih pa je ''cammino'', torej pot v Santiago bila kazen, ki jo je romarju naložil sodnik, ali pa pokora, ki jo je naložil spovednik za zelo velike grehe. Romarji so običajno potovali v skupinah, se tako podpirali in tudi branili, kajti na poti jih je čakalo mnogo nevarnosti, tudi naravne nesreče, predvsem pa roparji. Na pot so se prav tako podajali mnogi kralji in pomembne osebnosti. Vzdolž romarske poti so sčasoma nastale cerkve, samostani, prenočišča, gostišča in bolnišnice, od katerih mnoge stojijo še danes, ravno z namenom, da bi romarjem nudili podporo in pomoč. Skozi stoletja so ob ''camminu'' nastala mesta in vasi, bile zgrajene ceste in mostovi. Dante Alighieri je v svoji zbirki pesmi Novo življenje orisal tri glavne poti v Santiago de Compostello. Ena je prihajala iz Jeruzalema. Romarji, ki so prihajali po tej poti, so se imenovali ''palmieri'', kar je pomenilo: ''palma z onkraj morja'', njihov romarski simbol pa je torej bila palma. Druga pot je v Santiago je prihajala iz Rima, romarji so se imenovali ''romei'', torej ''iz Rima'', njihov simbol pa je bil križ. Tretja pot pa se je imenovala preprosto Santiago in po njej so hodili ''romarji'' v pravem pomenu besede in iz najbolj oddaljenih krajev. Njihov simbol je bila školjka. Romanje v Santiago de Compostello je skozi zgodovino imelo vzpone in padce. V porastu je bilo na zečetku 2. tisočletja, ko je bilo povezano tudi novim duhovnim razcvetom krščanskega sveta. V 18. stoletju je število romanj upadlo in mnoga gostišča ob poti so bila zapuščena. Ponovni porast romanj je zaznati v 80-letih prejšnjega stoletja, k čemur je leta 1989 prispevalo tudi potovanje papeža Janeza Pavla II. v Santiago, povezano s svetovnim dnevom mladih. Takrat je v Santiago de Compostello prišlo pol milijona mladih iz vsega sveta, kar je bilo tudi največje število romarjev naenkrat zbranih ob grobu sv. Jakoba. Od takrat naprej število romarjev vedno bolj narašča. Tako Santiago de Compostella tudi danes ostaja eno največjih evropskih romarskih središč.  Audio:


SAGRADA FAMILIA IN ANTONI GAUDÍ 
Začetek svetišča Sagrada Familia, te veličastne cerkve, ki je še vedno v gradnji, sega v davni 19. marec 1882, ko je arhitekt barcelonske škofije Francisco de Paula del Villar predstavil načrte. Začetniki projekta so bili knjižničar Josep M. Bocabella in člani združenja sv. Jožefa, ki ga je Bocabella ustanovil. Novo svetišče so najprej nameravali posvetiti svetemu zavetniku vesoljne Cerkve, da bi tako prispevali k obrambi Cerkve, ki so jo v času širjenja razkristjanjenja, nenehno napadali. Ko pa se je Bocabella vrnil z obiska v Italiji in romaskem svetišču Svete hišice v Loretu, so se odločili, da bodo svetišče imenovali nazareška sveta družina. Med tistimi, ki so prispevali k češčenju svete družine je bil sveti Jožef Manyanet, ki si je tudi želel, da bi eno cerkev posvetili sveti družini, saj je bilo obdobje, ko so sveto družino postavljali za zgled novoporočencem. Celotno ime cerkve je: Zadoščevalno svetišče svete družine in ima tako spokoren značaj, ki izhaja iz zahteve, da se zadosti za storjeno zlo z miloščino. Zato se svetišče vse od začetka gradi izključno z darovi vernikov.
Leta 1883 se je arhitekt Del Villar odpovedal projektu. 3. novembra istega leta so to nalogo zaupali Antoniju Gaudiju, ki se ji je popolnoma posvetil vse do svoje smrti leta 1926. V Gaudijevem načrtu svetišča sta se strokovna in duhovna razsežnost popolnoma prekrili. Umetnost je postala orodje v službi veri. Gaudi je tako temu začetemu delu postavil trdne temelje in ga spremenil v obširno katehezo iz kamna. Gaudi je nadeljeval z namenom in smislom svetišča njegovih pobudnikov, pogosto je rekel: »Zadostilno svetišče Svete družine gradi ljudstvo in ljudstvo se lahko vidi v njem. To delo je zaupano v Božje roke in volji ljudstva.« Gaudi je v svojem delu dal kipom izreden pomen, saj si jih ni zamislil kot ločen ali dodaten del, ampak kot sestavni del arhitekture. Da bi oživil svoje stvaritve, si je zamislil izviren način dela, ki ga je izvajal v svoji delavnici ob svetišču, kjer je preizkušal različne tehnike in materiale. Z žico je oblikoval kipe, jih napolnil s slamo in jih oblekel. Nato jih je prekril z gipsom in tako izdelal model, ki so ga potem, ko je bil odobren, izklesali v kamen. To njegovo delo sedaj zvesto nadaljuje japonski kipar Etsuro Sotoo.
Audio:

Teologija svetišča Sagrada Famiglia 
Po Gaudijevem načrtu so za svetišče Sagrada Familia predvidena tri pročelja: vhodno pročelje je namenjeno Jezusovemu rojstvu, zahodno Gospodovemu trpljenju in smrti ter južno Gospodovi slavi. Na teh pročeljih je preko Jezusovih skrivnosti ponazorjena težka pot človeštva proti večnemu življenju.
Mojster si je zamislil tudi 18 stožčastih zvonikov, da bi z njimi nakazal nosilne stebre katoliške vere. Šest med njimi je osrednjih: najvišji zvonik je posvečen Jezusu, na vrhu bo stal križ, katerega prečna tramova bosta segala v širino 30 metrov. Iz njegovih štirih krakov bodo izhajali žarki luči, ki bodo vidni daleč naokoli. Zvonik posvečen Devici Mariji se bo dvigal nad apsido. Na vrhu zvonika bo mogočna zvezda. Bizantinsko izročilo namreč pripisuje Mariji naziv Zgodnja danica, saj je ona tista, ki naznanja Jezusov prihod. Štirje zvoniki okoli Jezusovega predstavljajo štiri evangeliste, ki so bili izbrani, da razširjajo Kristusovo življenje in Veselo novico. Na vrhu bodo štirikotni medaljoni iz katerih bosta ponoči izhajala dva svetlobna žarka. Eden bo usmerjen proti ulicam, ki so pod svetiščem in jih bo osvetljeval, drugi pa bo usmerjen proti križu na vrhu Jezusovega zvonika in bo spominjal svet na Jezusovo božanstvo. Ostalih dvanajst zvonikov predstavlja dvanajst apostolov.
Audio:  Svetišče je zamišljeno v obliki latinskega križa, s petimi ladjami in tremi prečnimi ladjami. Osrednja ladja skupaj z apsido je dolga 90 metrov, prečna ladja meri 60 metrov. Osrednja ladja je visoka 45 metrov in široka 15 metrov, medtem, ko so stranske ladje široke 7,5 metra, je prečna ladja široka 30 metrov. Krila prečne ladje se zunaj zaključita v dve pročelji; na vzhodu v pročelje Jezusovega rojstva in na zahodu v pročelje Gospodovega trpljenja in smrti. Tretje pročelje Gospodove slave je na začetku osredje ladje. Apsida je razvejana, sestavlja jo sedem kapel. Postavljena je nad kripto. Gaudi je pri svetišču ponovno uveljavil težnjo po navpičnosti, ki je značilna za srednjeveške katedrale, ki so se po višini dvigale nad vse javne zgradbe in se tako pokazale v vsej svoji veličastnosti in mističnosti. Izjajajoč iz tega je Gaudi dal pri tem svetišču prednost višini pred ostalimi razsežnostmi. Ko bo osrednji zvonik posvečen Jezusu dokončan, bo meril v višino 170 metrov. S tem je Gaudi zagotovil, da se svetišče vidi s katere koli točke mesta. Naslednja posebnost je križni hodnik, ki obkroža po zunanji strani vso zgradbo in omogoča dostop do vseh pročelij, zakristij in kapel. Kakor zunanji del svetišča tako je tudi notranji del svetišča poln simbolike, ki želi povzdigniti krščansko vero in predstaviti vesoljnost Cerkve.
Audio:  Kakor zunanji del svetišča Sagrade familie, tako je tudi notranji del svetišča poln simbolike, ki želi ponazoriti krščansko vero in nakazati vesoljnost Cerkve. Izstopa 52 stebrov v obliki drevesnih debel, vsak za eno od dvainpetdesetih nedelj med cerkvenim letom. Tako stebri sestavljajo obširen duhovni gozd, ki po Gaudijevi zamisli, spodbuja molitev in povezanost z Bogom in v katerem naj bi vernik začutil varnost in zaščito. Nagnjeni stebri v obliki debel svojo razvejanostjo pod stropom v oboke povezane s sklepniki delajo notranjost svetišča živo. Tudi kapiteli (zgornji zaključki stebrov) na vrhu deblastega stebra imajo drevesno elipsoidno obliko. Kapiteli na štirih sterbrih, ko se križata glavna in prečna ladja, predstavljajo štiri evangeliste. Nadaljnji stilizirani stebri nosijo imena apostolov, katerih imena nosijo katalanske škofije, ki tako nadaljujejo njihovo delo, prav tako druge španske škofije in tudi krajevne Cerkve drugih dežel. Tiste ki so bliže pročelju Kristusove slave nosijo imena apostolov škofij v Evropi in Ameriki. Na zunanji strani apside so postavljeni kipi sv. Klare, sv. Frančiška asiškega in sv. Terezije avilske od katerih so naprej proti stranskim ladjam postavljeni kipi 12 svetnikov in svetnic: sv. Ignacija, sv. Filipa Nerija, sv. Janeza Boska, sv. Petra Nolaska, sv. Antonija Marije Klareta, sv. Joahime Vedruna, sv. Jožefa Oriola, sv. Jožefa Manyaneta, sv. Jožefa Kalasanca, sv. Vincencija Pavelskega in sv. Ivane de Lestonnac. Na vrhovih zunanjih stebričev stranskih ladij so postavljeni simboli svete Evharistije klasi, grozdi in košare s sadjem. Na zahodu je upodobljeno jesensko in zimsko sadje: granatna jabolka, pomaranče, kostanj, kakiji, smokve, mandeljni, jabolka, na vzhodu spomladansko in poletno sadje: nešplja, češnje, slive, breskve, hruške. Sadje predstavlja sadove, ki jih Sveti Duh deli po vsej zemlji. Novost v arhitekturi je tudi način stropa osrednje ladje, ki ga sestavljajo hiperboloidne piramide na katerih so ščiti. Na ščitih stranske ladje, ki je obrnjena proti vzhodu je monogram sv. Jožefa, ščiti osrednje ladje so posvečeni Kristusu in ščiti stranske ladje, ki je obrnjena proti zahodu, so posvečeni Mariji.

Audio:

Božji služabnik Antoni Gaudi 
Antoni Gaudi, splošno znan lik katalanske kulture in mednarodne arhitekture, se je rodil v Reusu v deželi Kataloniji, 25. junija 1852. Njegov oče je bil livar. Od njega se je naučil obdelovanja kovin. V kolegiju samostana sv. Frančiška je prejel tradicionalno znanstveno, humanistično in versko vzgojo, kjer se je izkazal predvsem v aritmetiki in geometriji. Zaradi zdravstvenih težav je moral daljša obdobja preživeti na deželi, med katerimi pa je začel natančno opazovati naravo in njeno menjavo letnih časov. Začel se je tudi vaditi v risanju.

Ko se je preselil v Barcelono, se je vpisal na znanstveno fakulteto na tamkajšnji univerzi ter v provincijsko šolo za arhitekturo, kjer je leta 1878 dosegel naziv arhitekt. To leto je bilo za Gaudia odločilno. Barcelonska občina je namreč pri njemu naročila načrte za svetilke za kraljevski trg. Medtem ko je njegov emajlirani izdelek na svetovni razstavi v Parizu pritegnil pozornost politika in industrialca Eusebia Guella, ki je Gaudiu v naslednjih letih zaupal pomembna dela, med njimi tudi družinsko hišo Palau Guell. Novembra 1883 so ga pooblastili za nadaljevanje dela zadoševalnega svetišča Sagrade Familie. Temu delu se je posvetil vse do svoje smrti 1926. Globoko veren, z veliko pobožnostjo do Device Marije in sv. Jožefa, član duhovne legije Božje Matere na Montserratu in Apostolata molitve, je nenehno poglabljal vsebino vere in temelje liturgije ter tako prilagajal svoje sakralne objekte liturgičnim in pastoralnim zahtevam. Med svojim delom na projektu svetišča Sagrada Familia, je z isto zavzetostjo naredil načrte in vodil izdelavo tudi drugih cerkvenih zgradb v Barceloni in tudi drugod. Kljub domačim in mednarodnim uspehom, pa je mojster zvesto živel strogo življenje posvečeno molitvi in delu. Njegovo edino razvedrilo so bili redni kratki sprehodi. Ravno med njegovim običajnim sprehodom, ga je 7. junija 1926 povozil tramvaj. Močno poškodovan je čez tri dni, potem ko je prejel poslednje zakramente, umrl star 74 let. Antoni Gaudi je bil ob navzočnosti številnih barcelončanov vseh slojev, mnogih duhovnikov in škofov ter ob petju psalmov, s papeževim dovoljenjem, podkopan v kripti Sagrade Familie.

Postopek za beatifikacijo Antonia Gaudia, ki se je začel leta 1992 na pobudo združenja, ki so ga v ta namen ustanovili, so leta 2000 nadaljevali na ravni barcelonske škofije. Po končanem postopku na škofijski ravni pa so 13. maja 2003 ob navzočnosti kardinala Ricarda Marie Carlesa izročili na Kongregacijo za zadeve svetnikov, ki je tako 9. julija 2003 uradno začela rimski del postopka.

Audio: